Holzerjeva permakultura

Avtor: Sepp Holzer
Prevod: Ana Premk
284 strani, format B5
več kot 100 barvnih fotografij in ilustracij

PERMAKULTURA
Permakultura je zgolj rekultivacija deloma uničene naravne krajine

Sepp Holzer v knjigi HOLZERJEVA PERMAKULTURA  razlaga svoje bogate izkušnje z urejanjem krajine, gradnjo teras, ureditvijo visokih in gomilastih gred, vodnih vrtov, ribnikov, humusnih zadrževalnih bazenov, korit in mikroklimatskih področij, uporabo dreves in grmičevja v kmetovalne namene, ribolovom, gojenjem vodnih rastlin, živinorejo, sadjarstvom, planšarstvom ter gojenjem alpskih rastlin in zdravilnih zelišč. Tudi turizem ni izključen. Njegova permakultura kot čisto kmečko gospodarstvo temelji od leta 1962 na nekaj desetletnih izkušnjah in praksi.
V knjigi, iz katere povzemamo del prvega poglavja, avtor pravi, da nima smisla, da bi dokončno prevzeli njegov način permakulture; naučiti se je moramo sami kot abecedo v šoli. Le tako smo lahko uspešni in zadovoljni. Permakulturni sistem deluje povsod po svetu, Sepp Holzer ga je postavil v Kolumbiji, Braziliji na Tajskem in še drugje po svetu.
PERMAKULTURNA POKRAJINA
Oblikovanje krajine v permakulturi ni nič drugega kot rekultivacija deloma uničene naravne krajine. Gre za obnovo malo strukturiranih pokrajin po vzoru naravnih ekosistemov. Taka ureditev krajine nudi izhod iz monokulturnega gospodarjenja, ki uničuje tla in podtalnico.
Permakulturna pokrajina je tako oblikovana, da je mogoče sobivanje vseh živih bitij. Le tako lahko deluje trajnostno in stabilno kmetovanje. Za uresničenje svojega načrta vključimo in izkoristimo vse razpoložljive vire – izvire, ribnike, močvirja, skale, gozd ali stavbe. Pomembno je, da jih izkoriščamo primerno biotopu, kar konkretno pomeni, da podpremo in okrepimo naravne danosti na nekem kraju. Posledica je pravilna uporaba biotopa namesto tiste, ki škodi naravi. Z najmanjšo porabo energije dosežemo želeni uspeh.
Voda je življenje in zato je treba z njo posebno skrbno ravnati. Zato si prizadevam vodo zadrževati na svojem zemljišču kar najdlje (vseeno je, če je to deževnica, ponikalnica ali izvirska voda). Možnosti izkoriščanja so zelo raznolike: na mokrih tleh bi na primer naredil ribnik, vodni vrt ali vlažni travnik z orhidejami (npr. navadne kukavice). Suha rastišča uporabljam za gojenje zelišč, ki imajo rada suha tla – npr. timijan, materina dušica (Tymus serpyllum, z drugim imenom tudi babja dušica oz. divji timijan), majaron in žajbelj. Tudi žito amarant (repati ščir) in novozelandska špinača sta prilagojena suhim tlom in tam prinašata velik donos. To je le nekaj primerov koristnih rastlin, ki imajo rade suha tla.
KORISTNE TERASE
Posebno pomemben del moje permakulture je vrt s terasami. Brez teras ne bi mogel obdelovati nekdaj nerodovitnih in deloma nedostopnih površin na Krameterhofu. Zdaj s pomočjo teras, ki jih uporabljamo tudi kot poti, donosno kmetujem celo na najvišjem pobočju. Tam zdaj lahko uporabljamo tudi majhne stroje. Ne glede na to pa sem s terasastim vrtom občutno povečal svojo obdelovalno površino.
Predvsem za manjše kmetije je ta pridobitev prostora zelo pomembna. Terase preprečujejo odnašanje in spiranje dragocenega humusa. Preprečujejo erozijo tal ter prispevajo k zdravju in rodovitnosti tal. Pri postavitvi teras je posebno pomembno, da ne naredimo majhnih slepih poti. Po možnosti moramo narediti krožne poti, da lahko vrt laže obdelujemo s čim manj energije. Na celotnem vrtu si prizadevam ohraniti naravni način urejanja.
Nasploh pri urejanju ne smemo oblikovati nobenih ravnih linij, kotov ali strmih pobočij (razen pri visokih in gomilastih gredah). Pomembno je tudi zasnovati veliko struktur z majhno površino. Tako nastanejo številna majhna klimatska področja, ki povečujejo možnost kmetovanja. Z osnovanjem suhih in vlažnih biotopov, živih mej, protivetrnih nasipov ali visokih gred nastanejo različna območja s posebnimi toplotnimi razmerami. Tam lahko posadimo najrazličnejše rastline, ki na moji zemlji sicer nikoli ne bi rasle.
PRILAGAJANJE RAZMERAM
Možnosti oblikovanja pri permakulturi so neomejene. Možno je, kar dopuščajo zemljišče in razmere v tleh. Gomilaste in visoke grede uporabljam za sajenje zelenjave in poljščin. Terase povečujejo uporabno površino in omogočajo dostop do najbolj oddaljenih predelov mojega posestva. Grede in terase lahko povsem poljubno oblikujemo. Če zemljišče na primer leži poleg ceste, železniške proge ali v bližini tovarne, lahko uporabimo gomilaste in visoke grede kot zaščito proti emisijam prahu, hrupa in izpušnih plinov. Namestimo jih na meji zemljišča (ob rob) in nanje posadimo različna drevesa in grmičevje. Grede imajo s svojo bogato vegetacijo vlogo zaščite pred pogledi in pred izpušnimi plini. Nastane živa meja, ki nudi življenjski prostor in zavetje številnim ptičem, ježem in žuželkam. Taki nasipi prispevajo v marsikaterem pogledu k nastanku velike mreže koristnih živali.
Seveda moramo pri teh vrtovih upoštevati meje zemljišča in pravice sosedov, da ne pride do nepotrebnih težav. Zakonske predpise poskušam upoštevati, kolikor morem. Če pa to pri načrtu ali oblikovanju vrta ni mogoče, moram z dobrimi utemeljitvami prepričati pristojne upravne organe.
Živali (prašiči, kokoši, race itd.) so vključene v permakulturno pokrajino tako, da imajo ob določenem času dostop do različnih vrst kultur. Dobro premišljeno gospodarjenje z ogradami mi omogoča, da imam na svojem posestvu živali. Namesto da bi živali tla obremenjevale s pretirano pašo, mi pri delu celo pomagajo.
R. M.