BREZPLAČNA POMOČ IN SVETOVANJE
     01 549 17 92 ali 051 307 777

Košarica 0Item(s)

V vaši košarici nimate nobenih elementov.

Product was successfully added to your shopping cart.

Slovenci ostajamo brez elite

Težave, ki so se nedavno dogajale s sestavo nove slovenske vlade, so sicer neposreden odraz neravnovesja med sodelujočimi strankami, vendar pa tudi jasno kažejo, da slovenskemu narodu močno primanjkuje prava in pristna elita. Naša zdajšnja »elita« je namreč zrasla na vrhu piramide tisočletne negativne selekcije naših voditeljev v socializmu, kapitalizmu in fevdalizmu. Kot priča naše davno ustoličenje na Gosposvetskem polju, so naši daljni predniki za svoje voditelje vselej demokratično izbrali najsposobnejše med seboj. Če pa z njimi niso bili zadovoljni, so jih lahko tudi demokratično odpoklicali – enako kot pasje krdelo vselej vodi najsposobnejši pes.

Če je narod telo, je njegova glava elita, in telo je še najlažje pokončati, če mu odsekaš glavo oziroma izženeš njegovo elito. Sodobne težave slovenske države so neposredna posledica prešibke slovenske elite, kar pa je stalnica slovenske usode že najmanj od časa protireformacije v sedemnajstem stoletju.

S POMOČJO JEZUITOV

Tedaj so Habsburžani pod strokovnim vodstvom jezuitov iz slovenskih dežel pregnali ne le vse napredne in razgledane meščane, temveč tudi skoraj vse slovenske plemiške rodbine. Pač vse tiste, ki se niso bili pripravljeni na cesarski ukaz čez noč odpovedati svoji protestantski oziroma luteranski veri.

Po javnem protestu Martina Luthra leta 1517 so se protestanti začeli širiti kot požar po vsej Evropi. Trubar je s svojimi luteranskimi tovariši protestantizem prinesel v Ljubljano; od leta 1550 naprej so izdajali prve slovenske knjige in ustanovili več slovenskih osnovnih šol. Kmalu je po vsej Sloveniji protestantizem v mestih skoraj že skoraj docela izpodrinil katolicizem, kateremu je ostal vdan le še vsak deseti meščan. Naše kmečko prebivalstvo na podeželju pa je ostalo zvesto katoliški cerkvi iz čistega nasprotovanja svojim plemiškim gospodarjem, ki so skoraj vsi postali protestanti.

Zaradi izrojenosti papežev in vatikanske kurije, ki so mastno bogateli s prodajanjem odpustkov, kot tudi zaradi razvratnega življenja župnikov in samostanskih bratov in sestra je v šestnajstem stoletju katoliška cerkev po skoraj vsej Evropi, razen na Portugalskem, Španskem in v Italiji, izgubila vso moralno premoč in prevlado. Dokler ni Vatikan izpeljal svoje protireformacije.

PLEMIČI SO SE MORALI IZSELITI

V tistem času pa so bile slovenske dežele obenem tudi zadnja obrambna črta krščanske Evrope pred turškim navalom. Kranjci so tudi povsem sami nosili vse breme bojev s Turki. Obrambo so vodili kranjski deželni stanovi, katerih člani so bili večinoma protestantski meščani. Zato so jih Habsburžani potrebovali in so jih dolgo časa pustili pri miru. Ko pa so leta 1606 Habsburžani podpisali mirovni sporazum s turškim sultanom, so jih začeli resno preganjati tudi pri nas.

Prav slovenski skladatelj Jakob Gallus je malo pred koncem šestnajstega stoletja zložil glasbo za katoliške maše za celotno koledarsko leto, ki jih še dandanes igrajo v vseh katoliških cerkvah na svetu in to po večkrat dnevno.

Najprej so po vsej Sloveniji posebne verske komisije pod vodstvom škofa Hrena in škofa Brenerja z vojaško silo zasedle vse slovenske protestantske šole in cerkve. Celotno protireformacijsko ofenzivo so načrtovali in usmerjali jezuiti, ki so se bojevali na dveh frontah: naprej so prevzeli v roke izobraževanje, nato pa so se lotili fizičnih izgonov neželenih oseb.

Prvi njihov ukrep je bil rekatolizacija vseh slovenskih šolskih ustanov, ki so jih nekaj desetletij prej ustanovili protestanti in jih tudi uspešno vodili, dokler jih niso na začetku protireformacije iz njihovih šol izgnali in na njihovem mestu zaposlili jezuitske učitelje. Ti so začeli ideološko preparirati otroke protestantov, nato pa je naš cesar Ferdinand izdal tudi odlok, da se morajo vsi njegovi podložniki in torej tudi plemiči, ki se niso pripravljeni spreobrniti nazaj v katolicizem, odseliti najpozneje v enem letu! Tako so slovenskemu narodu odrezali glavo oziroma izgnali njegovo elito, ki jo še danes vsi iščemo in čakamo nanjo. Najbrž zaman.

KRAJA SPOSOBNIH MLADENIČEV

Razen v protestantskem šestnajstem stoletju pa je tako pri nas kot drugod v civiliziranem svetu imela v rokah platno in škarje in torej vso oblast in velik del vseh nepremičnin in zemljišč Katoliška cerkev. Obenem je imela (in še ima) tudi najboljšo in najbolj razširjeno vohunsko mrežo ter dostop do skrivnosti, ki jih pri spovedi zaupajo verniki svojim spovednikom. Na cerkvena zemljišča pa so bili privezani tudi njihovi tlačani, tako da je imela neposredno oblast tudi nad večino slovenskih kmetov.

Vse brhke Slovenke, ki so jih zajeli, so Turki odpeljali v svoje hareme.

Kot dobro vemo, imajo župniki tudi nalogo, da za cerkev novačijo vse nadarjene mladeniče iz ljudstva, ki jih nato izšolajo in potem poljubno uporabijo v skladu z njihovimi darovi. To pa je bila pravzaprav nevidna in trajna pretanjena kraja ljudstvu vseh njegovih najbolj sposobnih mladeničev, ki bi sicer zaradi svojih darov postali del slovenske elite, če bi namreč ostali doma.

V številnih primerih so ti ugrabljeni Slovenci postali del duhovniške elite. Tako je bilo že od samega začetka katoliške cerkve, ko je ta imela sedež še v našem Ogleju in je bil eden od prvih cerkvenih očetov Sveti Hieronim, avtor katoliške Biblije in naše gore list. Pozneje pa so slovenski semeniščniki tudi vselej zasedali pomembne položaje v vladajoči vatikanski eliti.

Slovenci smo močno zastopani v Vatikanu tudi dandanes; Slovenec je ravnatelj vatikanske knjižnice, ki je sicer zdaj že več kot deset let zaprta za javnost. Drugih visokih cerkvenih dostojanstvenikov imamo v Rimu še več in ne le kardinala Rodeta, ki zdaj že dolga leta načeluje sodobni inkviziciji. In celo maše za papeža, prav tako kot nekdaj Gallus, zdaj piše slovenski skladatelj in duhovnik Jože Trošt.

RAZEN PREŠERNA VSI PESNIKI DUHOVNIKI

Nihče seveda tudi ne zanika, da v nekaterih obdobjih katoliška cerkev ni imela tudi pozitivnega in zelo blagodejnega vpliva na našo deželo in njen razvoj – vendar pa nam cerkev že več kot tisoč let krade najbolj sposobne kadre, ki nato skrbijo za cerkev, ne pa za svoj narod.

Tako smo torej Slovenci dolga stoletja izgubljali svojo potencialno intelektualno elito, o čemer lepo priča tudi naša literarna zgodovina devetnajstega stoletja; razen Prešerna so bili namreč vsi veliki slovenski pesniki po izobrazbi in poklicu duhovniki, pa tudi Prešeren je prišel na Dunaj študirat najprej bogoslovje, potem pa je sprevidel, da talar ni zanj.

TURŠKI PLEN MLADIH

Posebno poglavje v demografski zgodovini Slovencev pa so nedvomno več kot dvestoletni turško-slovenski boji, in to ne zgolj zato, ker so pri tej obrambi krščanskega sveta padli številni Slovenci. Za našo demografijo je bila namreč še veliko usodnejša turška navada, da niso samo ropali in plenili zaklade, temveč so tudi sistematično zbirali sužnje, o čemer zelo nazorno pričata dve slovenski večerniški povesti: Miklova Zala Jakoba Sketa in Jurčičev Janičar.

Najlepša ugrabljena slovenska dekleta so namreč pristala v sultanovem haremu, kot se je zgodilo tudi Miklovi Zali, ki jo je nato ljubil sam sultan Sulejman Veličastni in ki mu je povila sina, s katerim pa je nato pobegnila domov v Rožno dolino na Koroškem. Ugrabljene slovenske dečke pa so poslali v carigrajsko šolo za janičarje, ki so bili sultanova osebna straža, kjer so jih vzgojili kot izvrstne muslimanske vojščake in jih potem pošiljali nad njihove brate Slovence!

Peter Amalietti za Misterije