BREZPLAČNA POMOČ IN SVETOVANJE
     01 549 17 92 ali 051 307 777

Košarica 0Item(s)

V vaši košarici nimate nobenih elementov.

Product was successfully added to your shopping cart.

Kdo vse se boji Kunaverjevega Cankarja?

Cankar ne more iz ateljeja

Tudi stoletno posmrtno življenje pisatelja Ivana Cankarja označujejo misteriji. Res, da je bil eden izmed tistih ljudi, po katerih narodi merijo vse tri svoje čase, celo pot v tretji čas, v prihodnost. A kako si naj razložimo cankaromanijo v letu 2018? Iz številnih knjig, proslav in predstav se je vsiljevalo spoznanje, da je Cankar povedal vse tudi o današnjih Slovencih, ki da so »hlapci, biča vajeni, biča željni«. Kaj naj si mislimo o narodu, ki preroka tako potrebuje, da ga oživlja iz preteklosti.

Ta zadrega je pojavlja že dolgo, ne samo pri nas. Iz nje si narodi pomagajo s postavljanjem spomenikov svojim genijem in se tako zbogajo z njihovo neprijetnostjo. A glej vraga, Cankar niti sto let po svoji smrti nima spodobnega spomenika. Ta v svojem življenju večni brezdomec v prestolnici ima veličasten umetniško kongresni dom, ki ga je postavil socializem, čas pa predal kapitalizmu. V njem elita in oblast naroda vsako leto ploska Cankarjevim naslednikom, ko umetniki, nosilci bele krizanteme, grmadijo na njih očitke, ko citirajo že ponarodele zmerljivke o šentflorjancih in se sprenevedavo sprašujejo, kaj bi Cankar pisal o njih danes, pri čemer so na dnu zavesti verjetno srečni, da je že sto let mrtev.

Spomenik-misterij

Morda se neuračunljivemu, kontroverznemu Cankarju maščuje, da se je leta 1903 posmehoval odkritju Prešernovega spomenika na mestu, ki je danes popularno imenovano Prešerc; pod katerim neslišno bije srce Ljubljane. Zajčevega bronastega Prešerna je primerjal z utrujenim uradnikom, ki ima slabo vest zaradi svojega filistrskega življenja. Ubogi kipar je pač opravil kar najboljše je lahko ustvaril v duhu cesarsko kraljeve spomeniške estetike, ki je poenoteno in modno razsejala spomenike po vseh večjih mestih donavske monarhije, konjenike, vojskovodje z vihtečimi sabljami, ali pa v globoke misli pogreznjene starejše možake s knjigo v roki. Slovenci smo si prislužili zadnje, konja in konjenika s sabljo smo dobili šele ob koncu milenija z generalom Maistrom. Pomanjkanje Cankarjevega spomenika pa ostaja misterij. Vsaka dosedanja oblast je postavila spomenik po meri svoje moči in nelagodja, ki ga čuti v kulturi; kakor ji gre v kapo. Zabavno bi bilo brati Cankarjeve pikrosti o razjedencu, ki je vse življenje sistematično uničeval svoje telo, brkača, ki mu spod nosa  na vsako stran visita dva konjska repa … o bronastih lamelah, ki zložene skupaj na drobno sekajo njegov obraz kakor magnetna rezonanca. Kje sem pa jaz, bi morda vzdihnil in čisto po cankarjansko resigniral.

Kje je spomenik, ki ni vzvišen, pridigarski, svetniški, kje spomenik človeka, ki nam kot prijatelj zna namenjati lepo, pomlajeno in očiščujočo besedo? Kje je duša? Neki temeljni zidak naše duhovne hiše?

Kunaver je kip naredil

Morda si je takšna vprašanja zastavljal umetnik, akademski kipar Bojan  Kunaver v letih pred letom 1976, ko so se oblasti ob stoletnici Cankarjevega rojstva namenile postaviti v Ljubljani veliki spomenik. V ta namen so pripravile natečaj, ki pa ni bil demokratičen. K njemu so pripustile samo kiparje izbrance, všečne takratni politični in umetnostni oblasti. Vrhunskega kiparja Kunaverja so obšle. Kakor bi bral kakšno Cankarjevo zgodbo.

Izbrani kiparji niso bili sposobni narediti spomenika. Spomeniška plastika je zaradi dirigirane estetike bila v krizi (in je še danes). Kunaverja je imperativ njegove umetnosti – naj se sliši še tako misteriozno – gnal, da je kip naredil. Uradno je zaprosil mestne oblasti, naj mu dovolijo začasno razstavitev na Kongresnem trgu. Po takratnih predpisih bi mu oblasti morale odgovoriti z da ali ne v tridesetih dneh. Uradnega odgovora v tem roku ni bilo. Neuradni, neslišni, nenapisani, pa se je glasil: postavitev je prepovedana, postavitev je dovoljena. In kipar je Cankarja javno razstavil. (Primer je kasneje prišel v učni program pravne fakultete o legalnosti in legitimnosti takšnega umetnikovega posega v mesto: ali ima pravico zakonito razstaviti svoje delo, potem ko se oblast ni zakonito odzvala.)

Cankarja se bojimo

Med umetniki so kiparji tisti, katerih dela so fizično najtežja. Kipar Bojan Kunaver ni imel za sabo umetnostnih institucij, mecenov ali odborov za postavitev spomenikov, ki bi skrbeli za logistiko razstav, zato smo njegove kipe na prostore za razstavitev, ki si jih je izbral, vsako jutro prinašali in z njih vsak večer odnašali njegovi prijatelji in znanci; med njimi je bil tudi pisec teh vrst. Za postavitev sto in več sto kilogramov težkih plastik smo bili potrebni vsaj štirje nosači. To smo počeli prostovoljno in brezplačno, kajti Bojanovo umetnost smo cenili in Bojana imeli radi. Tudi ko smo mu pomagali vsak dan postavljati Cankarja. Naše druženje je bilo po večini veselo. V časih parole »Nič nas ne sme presenetiti« pa je bilo lahko že kakšno umetniško dejanje, ki ni bilo pričakovano in etablirano, sumljivo, »notranje sovražno«. Nanj se je prežalo, za njim vohunilo, ga zasmehovalo in včasih tudi zatrlo. Za to so skrbeli številni ljudje v omrežjih tako imenovanega družbeno političnega dela. Med njimi so bili tudi likovni teoretiki, galeristi in kritiki. Kakšnega favorita so naredili za ljubljenca dobe, drugega, čeprav umetniško dobrega in avtonomno avtorskega, pa so odrivali, celo zasramovali, pahnili v bedo in obup. Zvestoba nas nosačev do Bojana pa se je krepila, tudi zaradi odpora do nosilcev »kulturne samozaščite«. Še spodbujali smo ga, naj naredi in razstavi še spomenik; pravzaprav brez potrebe. Bojan je bil dovolj pogumen in prepričan o svoji umetnosti. Kdaj se je že istovetil s Cankarjem, kdaj nam ga je že obilo citiral, kdaj je že sebe in družbo malce patetično izzival: Cankarja se bojimo!

Spomenik je naredil v sicer trpežnem, a vendarle ne trajnem materialu (kdo vraga bi pa lahko vsak trogal bron, in sploh, kako in s čim in s kom naj proletarski umetnik plača ulivanje) in ga predstavil javnosti ter oblasti z resnim namenom, da ga predlaga kot javni spomenik. Tudi tokrat je bila kakor na prejšnjih Kunaverjevih razstavah blizu postavljena mizica in na njej knjiga mnenj; in tudi tokrat je bilo v njej zapisanih na stotine pohval in želja, naj Ljubljana dobi tak spomenik. Nosači smo vsaki zarji, jutranji in večerni, radi dodajali svoj prispevek. Mogočni a tako intimni kip nam je vsakemu po svoje segal v dušo. Cankar, ki je kiparsko v sebi strnjen in zbran z roko segal k svoji notranjosti, je govoril tudi o nas. Vsi smo si pri sebi želeli doseči meje svojih duš.

Uradna prepoved

Ni minilo tri tedne v tistem maju 1976, ko sem okoli poldneva prišel v Zvezdo na menjavo straže ob spomeniku, ko sta se Bojan in njegova Janja v bledega in upadlega obraza zastrmela vame. Razstava je uradno prepovedana! Bojan je spet grenko dodal: Cankarja se bojijo … Prepoved je bila napovedana s časopisnim tamtamom kulturnih samozaščitnikov, med katerimi sta bila najbolj strupena moja kolega pri Delu, Vlado Šlamberger in Tit Vidmar.

Zdi se, da je iz slabe vesti oblast kasneje dovolila kratkotrajno razstavitev Kunaverjevega Cankarja na Rožniku, na mestu, kjer vsako leto ob poletnem solsticiju zažigajo kres za najboljši slovenski roman tistega leta. Kunaverjevo delo doli, lučaj pod rožniško cerkvijo, ne bi nikoli priraslo. Čaka, da prirase na kakšen ljubljanski trg! In težko je oceniti, kako bi se prilegal trenutnemu zbeganemu okusu. Ne le knjige, tudi kipi imajo svojo usodo. Nekateri so obstali v ateljejih. Tudi za Kunaverjevega veljajo Geothejeve besede: »Stoji naj samo s kamnitim trajanjem! Bitje se giblje lahkotno in neukrotljivo; iz strnjenih oblakov, megle, naliva, dviguje nas s seboj, podžiga nas.«

Željko Kozinc