BREZPLAČNA POMOČ IN SVETOVANJE
     01 431 20 25 ali 051 307 777

Košarica 0Item(s)

V vaši košarici nimate nobenih elementov.

Product was successfully added to your shopping cart.

Misteriozno Vransko

Umetno jezero Vransko – dokaz, da smo Slovenci na tem prostoru že več tisoč let

V Wikipediji beremo, pa tudi v reklamnih in informacijskih prospektih za občino Vransko, da izhaja izvor imena Vransko po številnih vranah, ki da so se v velikem številu zbirale na nekdanjem jezeru, ki je oblivalo vransko ravnico. Obstoj jezera Vransko nikakor ni sporen. Potrjujejo ga številna neizpodbitna logična dejstva. Da bi pa bil izvor imena za kraj Vransko pogojen s številom vran, je nesmisel reda velikosti – sumljivih blodenj. Vrane nikakor niso vodne ali jezerske ptice. Danes so tukaj, jutri tam. Tudi njihove jate niso nikoli posebno velike in ne »padejo v oči« kot velike jate nekaterih drugih ptičev. Ta »argument« je torej padel, je netočen, neuporaben in tudi malce smešen.

Pa preverimo, kako in kdaj je nastal vranski grb, ki nosi v sebi ptico vrano.

GRB IN PEČAT

»Ko se je občina Vransko po letu 1867 številčno in gospodarsko iz poprejšnje male vasice zelo razvila, je tedanji občinski odbor pod vodstvom župana Franca Brinovca, po domače Gorogranca, sklenil leta 1867 naprositi avstrijsko, c.kr. vlado na Dunaju, da povzdigne vas Vransko v deželno knežji trg. Prošnja je bila 7. aprila 1868 ugodno rešena. Krajevno zgodovinski dogodek se je praznoval na Vranskem 14. maja 1868 s slovesno službo božjo, z živinsko razstavo in ljudsko veselico.

Ker je sedaj vas Vransko postala deželno knežji trg, je vložil tedanji občinski urad trga Vransko prošnjo, da dovoli ministrstvo notranjih zadev na Dunaju trgu Vransko grb, ki bi se rabil tudi za pečatenje. Vrančanom se je ustreglo tudi tej želji ter je ministrstvo poslalo tozadevno diplomo s sliko grba trga Vransko. V diplomi je sledeči opis grba: Na ščitu srebrno belega polja je vrana, stoječa na zgoraj prikrajšanem smrekovem deblu, ki raste na zelenem podnožju. Ščit grba obdaja arabesken okvir, ki je predeljen po dolžini v rudečih, srebrnih in belih barvah. Diploma ima datum, Dunaj, 1. Novembra 1868 in podpis ministra Dr. C. Giskra l.r.« (Rajko Vrečer: Savinjska dolina)

Torej je grb Vransko razmeroma mlad in nima nekih trdnih zgodovinskih pogojenosti s številom vran.

Če pogledamo v Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, kaj naj bi pomenil toponim Vransko, vidimo nekaj čudnih domnev z navajanjem imen iz starih srednjeveških zapisov, ki pa z realnostjo nimajo ničesar trdno zanesljivega in logično pogojenega s številom vran.

VRANSKO POMENI JEZERO

V staroslovanščini pa je toponim VRANSKO pomenil nič drugega kot jezero. To mnenje nam potrjujejo tri jezera na južnoslovanskem govornem področju. Vransko jezero pri Biogradu, Vransko jezero na otoku Cresu in Vransko jezero pri Vranskem v Savinjski dolini. To je tako gotovo, kot da smo pogledali v ilustrirano enciklopedijo. Samo da v našem primeru gledamo v resnično naravo. Ta teza je torej trikrat potrjena. Kraj Vransko je torej nesporno dobil ime po toponimu vransko, ki pomeni samo in le samo – jezero.

Poleg tega imamo tudi v Severni Makedoniji kraj z imenom Vransko, ki tudi leži blizu jezera. Prav enak primer imamo tudi na Češkem.

Da je bilo na sedanji vranski ravnici nekoč resnično vransko, torej jezero, nam potrjujejo imena najbližjih sosednjih krajev: Brode, Ločica pri Vranskem in Pobreže. V kraju Brode, kjer je začetek jezera, so bili nastanjeni brodniki, ki so bili lastniki čolnov-brodov, s katerimi so prevažali ljudi in tovore preko jezera do pristana Ločica, od koder so tovore tovorili naprej po dolini čez Trojane in prav tako po dolini proti Kamniku. Ločica, v staroslovanščini pomeni nič drugega kot luka-pristan, mala lučica ali ločica. Po tej mali ločici je pač dobilo ime bližnje selišče Ločica pri Vranskem. Zanimivo in indikativno je tudi, da so najstarejše hiše vasi Brode na enaki višini, kot je nekoč bila gladina jezera, na koti 350 metrov nadmorske višine.

Da je to res, nam dodatno potrjuje še toponim Ločica ob Savinji. Zakaj? V starem veku, pred dva tisoč in več leti, tudi še za časa starih Rimljanov – ki so imeli v Ločici ob Savinji okrog leta 100 n. š. velikansko vojaško utrdbo Druge italske legije z utrjenim obzidjem velikosti 500 krat 600 metrov, znotraj katerega so bile velikanske zidane stavbe, velikosti tudi 120 krat 60 metrov, in v obzidju obrambni stolpi velikosti 10 krat 10 metrov, z debelinami sten dveh metrov – je bila reka Savinja v tedanjem času široka približno en kilometer. To se vidi po levem in desnem bregu, ki sta oddaljena okoli en kilometer in visoka tri do štiri metre ter se vijeta skozi celotno Savinjsko dolino vse do Celja.

Da je to res rečni breg, nam potrjuje tudi toponim vasi Breg pri Polzeli, ki leži ravno na tem levem bregu Savinje. Tako široko reko Savinjo je namreč tedaj polnil taleči se ledenik v zgornji Savinjski dolini, ki je bil pred dva tisoč in več leti še zelo zajeten. No, in za prevažanje ljudi in vojaštva preko tako široke reke je bil zopet potreben pristan-ločica. Res se vidi v starem delu vasi Ločica ob Savinji, pri najstarejši hiši Barbank, obrežni rečni zatok, ki je služil za ločico. Ta obrežni zatok ima v tem delu zelo majhen naklon, kar je bilo ugodno za izvlačevanje čolnov-brodov.

ŽE ZDAVNAJ BIVALI SLOVENCI

Toponim Pobreže (pobrežje ali obrežje) na staroavstrijski zemljevidni karti iz leta 1784 – v originalu je na karti ime Pobresche, ki ga dandanašnji kot toponimske oznake na kartah ni več –, ki se je raztezalo po severnem obrežju v bližini gradu Podgrad, nam tudi še dodatno potrjuje obstoj vranskega jezera.

Toponim Pobreže na karti iz leta 1784 potrjuje obstoj vranskega jezera.

To neizpodbitno slovensko ime nam pa pojasnjuje in potrjuje še popolnoma nekaj drugega, veliko važnejšega in zgodovinsko pomembnega. Kaj? Da so na tem prostoru bivali Slovenci, daleč daleč nazaj, tisočletja nazaj v zgodovino. O tem se že dolgo govori, izšle so številne knjige, vendar pravega trdnega, neizpodbitnega zgodovinskega dokaza, s katerim bi lahko ovrgli na tej konferenci za lase privlečene dogme, da smo sloveni prikorakali iz nekih zakarpatskih močvirij, niso odkrile in dokazale. Tu, na tem mestu, se je pa slučajno našel logično in pismeno potrjen dokaz.

Toponim Pobreže je lahko nastal le, ko je vransko, torej jezero, še obstajalo, ne more biti drugače, vsekakor še pred več kot dva tisoč ali tri tisoč leti, ko so se Rimljani s svojo cesto vranskemu morali izogniti. To dejstvo pa zavrže vse bebave dogme o nekakšni čudežni priselitvi Slovencev v šestem stoletju, ki ne vzdrži niti tehnične, niti biološke presoje na ta, od vekomaj, naš prostor.

Slovenski toponim Pobreže seže torej daleč nazaj v zgodovino pred tem slaboumnim, zlaganim in še teoretično nemogočim teoremom o nekakšnem množičnem preseljevanju narodov v 6 stoletju n. št.

Naslednji dokaz za vransko, torej za jezero po sedanji terminologiji, je stara rimska cesta, ki je povezovala Petovio, Celeio in Emono in se je morala vranskemu izogniti, ker je vransko zapolnilo z vodo celotno dolino od hriba do hriba. Točneje od hriba Riglja do hriba Grmada, kjer je bil med njima izhod proti Trojanam in katerih stene pobočja skoraj navpično padajo v vransko (jezero). Stari Rimljani tam niso imeli najmanjše možnosti zgraditi cesto. Vransko so morali enostavno obiti. Zato je stara rimska cesta potekala od Dragopolja in Kaple, preko Tabora, po dolini Loke, na Trojane, in potem cesta sledi dolini reke Radomlje naprej vse do Emone – Ljubljane.

Teh pet neovrgljivih in neizpodbitnih dokazov so zagotovo dovolj trezno razmišljujočemu človeku.

UMETNO JEZERO

Sedaj pa preidimo na najmanj poznano, vendar najbolj očitno dejstvo. Vransko (jezero) je umetnega izvora, torej delo človeških rok. Pri naselju Brode, ki je nekdaj ležalo ob gladini nekdanjega jezera, je zgrajena umetna dolinska pregrada, zajezitveni nasip, sedanje velikosti po višini 15 metrov nad vransko ravnico, kar nam lepo prikazuje zemljevidna specialka razmerja 1 : 5000. Nasip je približne dolžine 300 metrov, ob vznožju je širok 100 metrov in na vrhu 50 metrov in teče v rahlem navzven izbočenim loku od hriba Tržca do hriba pri naselju Brode na nasprotni strani, tako kot bi ga po zdravi logiki sprojektiral vsak današnji gradbeni inženir. Dolinska pregrada je vseskozi enake višine in je lepo razpoznavna in vidna z regionalne ceste od Petrolove črpalke v smeri proti jugovzhodu.

Jezero v Vranskem je bilo umetno; pred mnogo tisoč let je bil zgrajen zajezitveni nasip, ki teče od hriba Tržca do hriba pri Brodah.

Da je jez delo človeških rok in ne, kot bi nekdo lahko pomislil, posledica ledeniške morene, se lepo vidi na specialki 1 : 5000, kjer je nadmorska višina tal pred nasipom in po nasipu na centimeter točno enaka, 332 metrov, ne več ne manj. Tega pa v naravi ne naredi in ne more narediti nobena ledeniška morena. Nasip so načrtovano nasuli in postavili ljudje na popolnoma vodoravno vransko ravnico.

Popolnoma pravilno in do enakih zaključkov je prišla tudi spoštovana magistra gospa Alenka Jelen, s svojimi eksaktnimi geomorfološkimi raziskavami Vranskega z okolico. Neizpodbitno dejstvo, ki ga je nesporno ugotovila, je, da jezero, kot so domnevali nekateri prejšnji raziskovalci, ni nastalo zaradi sprožitve velikega plazu, ki bi zasul reko Bolsko, ker je tega gradiva absolutno premalo. Prav tako je ugotovila, da na vranski ravnici ni nikakršnih usedlin – sedimentov, ki bi morali tekom geoloških dob nastajati na jezerskem dnu.

Seveda sploh niso niti mogli nastati, ker 10.000 ali 20.000 let, kolikor je preteklo od poprejšnje tehnološko visoko razvite kulture, ki bi edina lahko jez zgradila, ni nikakršna geološka doba. Sedimente, nastale v tako kratki dobi, se prekoplje z navadno kmečko motiko.

Sedaj pa preidimo k logičnemu sklepanju, kdaj in kako je bil Vranski nasip zgrajen. Nedvomno je jezero obstajalo še za časa starih Rimljanov, torej pred dva tisoč, tri tisoč leti, kar dokazuje stara rimska cesta Petovia – Celeia – Emona, ki se je jezeru morala izogniti. Ostanki visokokvalitetnega tlakovanja stare rimske ceste in njen potek so še vedno lepo razvidni. Torej nasip za jezero ni mogel nastati v času Rimljanov, ampak že mnogo prej. Sloveni ga niso naredili, ker je bila poseljenost Savinjske doline takrat zelo redka, in je bila le-ta pretežno gozdnata, porasla s hrastom, in tudi tedaj Sloveni niso imeli ustrezne tehnologije, niti ne zanosa in še manj interesa.

Pred tri tisoč leti na tem prostoru ni znano nobeno tehnološko dovolj visoko organizirano ljudstvo, ki bi znalo in bilo sposobno narediti tako zahteven objekt. Če gremo še bolj nazaj v zgodovino, ga pa pred pet tisoč leti tudi ni bilo mogoče zgraditi, ker je bila Savinjska dolina takrat še pod ledom zadnje ledene dobe, ki se je začela pred okoli 10.000 leti. Človek pa je bil takrat tehnološko na nivoju loka in puščice, poleg tega pa še zelo maloštevilen. Zadnja ledena doba se je začela kakih tisoč do dva tisoč let po svetovnem potopu, ki se je zgodil pred približno 12.000 leti. Da se je svetovni potop res zgodil, nam pričajo stari zapisi, kot so sveta knjiga Biblija, indijska sveta knjiga Mahabharata, knjiga zapisov indijancev Majev Popol Voh v Ameriki, tibetanski sveti zapisi in še številni drugi ustni in pozneje zapisani prenosi legend.

Fizikalno-kemični in biološki dokaz za svetovni potop pa je prepojenost med kamnitimi bloki piramid v Gizi v Egiptu z morsko soljo, školjkami in drugim morskim življem.

Pred svetovnim potopom pa so bila v Evropi in drugod po svetu ljudstva z visoko razvito kulturo in tehnologijo, ki jim današnja človeška tehnologija še v ničemer ni kos. Te predpotopne kulture so znale obvladovati celo gravitacijo, ker si drugače ne moremo predstavljati, kako so bili zgrajeni kiklopski zidovi, ki vsebujejo po 360 ton težke precizno obdelane granitne gmote, ki se poleg neznanske teže še natančno prilegajo druga drugi. Kako in s kakšnim nam nepoznanim orodjem in stroji so bili ti velikanski granitni bloki natančno tridimenzionalno obdelani, dvignjeni skoraj navpično na višino štiri tisoč metrov od reke Urubambu na Saksayhuaman, ki leži nad mestom Cusco v Peruju, in so se poleg tega morali še natančno prilegati v že izdelano obstoječo režo-odprtino, na že deloma prej postavljenem in izdelanem zidu! Natančnost izdelave in prilagajanje teh granitnih blokov drug drugemu pa je znotraj pol milimetra, pri čemer pa je vsak obdelan granitni blok drugačen od predhodnega.

Kote na specialki 1 : 5000 kažejo današnjo izmerjeno višino vranskega jezu 15 metrov in širino jezu na vrhu 50 metrov. Vendar je atmosferska erozija v 12.000 letih očitno naredila svoje. Ker je širina jezu 50 metrov na vrhu zelo bogata, preširoka, in če vemo in upoštevamo, da je bila nekdanja vasica Brode zgrajena ob gladini jezera, na koti višine 350 metrov, dobimo že bolj uporabno višino jezu 18 metrov in tudi primerno širino jezu zgoraj 40 metrov. Torej je bila tudi globina jezera ob dolinski pregradi pač samo nekoliko manjša kot 18 metrov.

V starem veku, verjetno še pred letom 1000 n. št., so zajezitveni nasip prekopali in voda vranskega je odtekla, ostala je popolnoma ravna suha ravnica, ki je značilna za jezerska dna. Da je to res, nam potrjuje toponim današnje vasice Prekopa v neposredni bližini Vranskega jezera.

Zanimivo pa je še to. Pod prastaro vasico Brode je segal do dolinske pregrade-nasipa na nasprotni desni strani ob regionalni cesti v smeri proti Celju očitno zelo ozek 18 metrov visok skalnati rt, ki so ga nekdanji projektanti izkoristili in si tako skrajšali in pocenili gradnjo preostalega dela nasipa do hriba Tržca. Ta preostali del nasipa je vidljivo izdelan samo iz peščeno-ilovnatega nasipnega gradiva, kar se lahko lepo vidi pri hiši Brode št. 5, in ki je širok spodaj 100 metrov in je bil nekdaj visok 18 metrov.

Prav ta ozek skalni rt pa so nekje v starem veku zopet izkoristili za prekop dolinske pregrade, da jim ni bilo treba prekopavati celotne zelo široke 100-metrske nasute pregrade. Da je ta domneva res točna, se še danes vidi po šestnajstih luknjah premera okoli 4 cm in globine okoli 80 cm, ki so približno meter do dva narazen, izvrtane v to skalnato in razmeroma mehko dolomitno hribino. S to metodo so izlomili in izdelali prostor za polico za potek stare ceste skozi osušeno ravnico in pa tudi za poglobitev in iztok reke Bolske iz novo nastale vranske planote.

Izvrtana luknja s premerp, 4 cm in globino 80 cm.

Bilo bi zanimivo določiti natančno starost zajezitvenega nasipa po radiokarbonski C-14 metodi. Če bi na primer pri odkopavanju kakšne globoke kleti na vrhu zajezitvenega nasipa, kjer stoji že kar nekaj hiš, našli v večji globini kašen slučajen biološki ostanek, kos lesa ali vejo drevesa, kost kakšne živali, kar se je zagotovo zgodilo pri nasipanju in utrjevanju nasipa, bi lahko z metodo merjenja razmerja preostanka izotopa ogljika C-14, ki ima razpolovno dobo 5730 let, in ogljika C-12 na stoletje točno izračunali in določili starost izdelave nasipa.

Seveda se bodo zanesljivo našli strokovnjaki, ki bodo ta logična dejstva zanikali in jih skušali osmešiti z navajanjem svoje dogmatske logike po znanem reklu: »To ni tako zato, ker ni tako, in je drugače zato, ker je drugače!« (Ivan Mohorič: Odkod, človek, tvoja pot?) Blagor njim. Zgodovino pred Asirci in Sumerci, do kamor nekako segajo zapisi, ki jih znamo približno dešifrirati in razumeti (približno zato, ker se tudi jezik, na podlagi katerega so prevodi dešifrirani, v tisočletjih spreminja), bo treba napisati na novo, kajti sedanja zgodovina je napisana na podlagi dvesto let starih zgrešenih arheoloških znanj.

Jože Kočevar, Ločica ob Savinji

Viri:

Cremo, Michael & Thompson, Richard: Forbidden Archeology.

Cremo, Michael & Thompson, Richard: Prikrita zgodovina človeške rase.

Josephinische Landesaufnahme; Innenoestereich, 1784.

Antić, Dragoljub: Preseljevanje ljudstev, laž Uradnega zgodovinopisja; SRP 87/88.

Vransko skozi čas, zbornik prispevkov; Alenka Jelen, Geomorfološke raziskave kraja Vransko.

 

Moje lastne raziskave po svetu, ki potrjujejo obstoj tehnološko visoko razvitih pradavnih predpotopnih kultur:

- Piramide v Gizi, Lomljena piramida v Saqqary, Rdeča piramida Dahshur - Egipt

- Machu Picchu, Saksayhuaman, Silustani, Olantaytambo, Pisaq, Geoglifi Nazka - Peru

- Puma Punku, Tiwanacu, Piramida Akapana, Sončna vrata - Bolivija

- Okamenjeni odtisi kolesnic vozil - Malta, Okamenjene kolesnice vozil Jakobova pot - Španija, Okamenjene kolesnice vozil - Frigiya Turčija, Okamenjene kolesnice vozil Bull Creek – Texas ZDA

- Granitni obelisk 1200 ton, - Asuan Egipt

- Obdelani kamniti kvadri 1200 ton in 1600 ton - Baalbek Libanon

- V trdo bazaltno kamenino izrezan in fantastično, v detajlčke izrezljan velikanski 120 x 60 m centralni tempelj, imenovan Kailasha, skupaj z velikanskimi v živo bazaltno skalo izrezanimi dvoranami, prav tako s čudovito izrezljanimi stenami in nosilnimi stebri, ki se nahajajo druga poleg druge še pol kilometra na vsaki strani centralnega templja. Vse to si je ogledal tudi Josip Broz Tito, skupaj s tedanjim predsednikom Indije Džavaharlal Nehrujem - Kailasha tempelj, osrednja zahodna Indija

- Petra - Jordanija

- Angkhor Vat - Kambodža

- Golobja jama – Madras, National Park - Bet Guvrin – Maresha - Izrael

- Piramida in Hribina Spiralni stožec, Otočje Gran Canaria - Španija