Nenavadna doživetja - A Nataše ni.jpg

Pozno decembrsko noč trkanje na vrata. Pogledam na uro. Zelo pozno je. Hitro zavržem misel o trkanju, saj je ura res zelo pozna. Najbrž je bil zimski veter, si rečem, ki zavija okoli hiše in požvižgava mrzle zimske melodije.

Obrnem se na drugo stran, sicer predramljena, a namenjena zaspati.

Trkanje. Ponovno. Brez dvoma razločno trkanje. Prešine me, da je pred vrati kakšno bitje, ki v tej mrzli zimski noči potrebuje pomoč! Vprašam, v temo, preden odklenem vrata, kdo je. Glas reče: »Nataša.«

»Ljubi bog, Nataša, kaj pa ti tukaj, sredi noči, v tem vremenu, tako daleč od doma?!« zatulim, začudena in prestrašena hkrati. Odprem duri, divje, hitro odklenem, da jo spustim na toplo, najbrž vso premraženo. In mislim, da mora biti nekaj hudo narobe, če je prišla ob tej uri k meni.

Zastrmim se v noč. Sneži. Pri vhodu gori luč. Veter zavija. Nataše ni. Stopim na prvo stopnico, kar v pižami. Nataše ni. Pa na naslednjo stopnico in na vse preostale, okoli vogala, na balkon. Jo kličem: »Kje si vendar, Nataša, kje si?« A Nataše ni. Zaskrbi me, da se je kje zgrudila v tem snegu in mrazu. Kdo ve, kaj se ji je zgodilo, se sprašujem, da me je prišla iskat ponoči. Kljub že premočenim copatom, mrzlim nogam, zavijanju vetra in snegu obidem vse hišne vogale in iščem Natašo v snegu in temi.

A Nataše ni.

Razočarana, jezna in vznemirjena se naposled vrnem v hišo. Prepričam se, ali so vsi domači doma, če me morda ni kdo od njih vznemiril s prihodom domov. A naša hiša spi.

Pogrejem se, zlezem pod odejo in čakam, če bo Nataša spet potrkala, poklicala. Prisluškujem šumom, čakam … Samo zima je za vrati.

Ne morem spati, ne najdem odgovora. Koga sem potemtakem slišala? Komu sem odprla vrata? Kdo je trkal? Kdo me je iskal? Zagotovo vem, da nisem sanjala, da ni bilo prisluhov, da je bilo trkanje na vrata očitno. Razločno sem slišala Natašo, njen glas.

Božični večer je sledil čez šest dni. Vsako leto se z Natašo na ta večer slišiva, si izrečeva lepe misli, želje, poklepetava, si poveva, kako smo okrasili dom, in se dogovoriva za obisk.

Po božični večerji čakam na Natašin klic. Telefon je predolgo tih. Vznemirjenje, da slišim meni ljubo osebo, je prehudo. Pokličem jaz. Njen mobitel se odzove. A ne oglasi se Nataša. Oglasi se njen sinek. Ga pozdravim. Nekako tog glas je imel. Prosim ga, da pokliče mamico.

»Mamice ni,« reče.

»Kako – ni? Kje pa je?«

»Nam je odšla. Ne bo je več.«

Še vedno ne dojamem. Otrok je povedal nekaj nedojemljivega, Natašin otrok mi je moral povedati nekaj, česar nisem hotela slišati, pa prav ta otroček je moral to povedati, prav on je dvignil telefon.

Potem se oglasi Natašin mož. Ki reče: »Nataše ni več. Žalostni smo. Umrla je. V kopalnici se je nenadoma zgrudila. Vsa pomoč je bila zaman.«

Vprašam ga, kdaj je odšla. Mi pove. In jaz povežem. Tisto zimsko noč. Trkanje. Nedvomno – odšla je s tistim snegom in vetrom nekaj dni pred božičem. Zato je nisem našla zunaj. Zato me na božični večer ni poklicala.

A poklicala me je, preden je odšla. In me poslednjič obiskala. In jaz sem poslednjič slišala njen glas.

Obsedela sem v svoji okrašeni hiši.

Ne pomnim, kdaj mi je nazadnje od žalosti drgetalo telo. Zelo sem pogrešala Natašo. Jokala sem. Dolgo. A vseeno sem ji bila hvaležna, da se je bila prišla poslovit.

ZIMA