Ali sem nekoč že živela

Le kaj so mi hotele povedati nenavadne sanje o pogrebu, ki sem jih imela?

Soprog pride domov: »Hitro se lepo obleci. Soseda sem srečal. Bil je črno-belo oblečen in me je nagovoril: ›Ja, kaj ne gresta k pogrebu? Iz naše vaške cerkve bo po bližnjici šel sprevod na farno pokopališče.‹ – ›Kdo je umrl?‹ – ›Ne vem, mudi se mi!‹«

Pohitela sva, pa vendar zamudila. Skozi cerkveni izhod pride naš župnik, za njim pa štirje mlajši moški, črno-belo oblečeni. Na rokavih so imeli pripete bele mašne s črnimi resicami. Na ramenih so nosili čudovito lepo krsto. Take še nikoli nisem videla.

Za krsto sta hodila moja pokojna mama in oče, oba črno-bela. Z mimiko in gibi sem od njiju hotela vedeti, kdo je pokojnik. Mama skomigne z rameni, kar pomeni, da ne ve.

Malo bolj pogledam po sprevodu in opazim, da so v njem samo pokojni vaščani. Vsi enako oblečeni. Kaj se je vendar tu dogajalo?

Stopila sva v sprevod in po ozki poti hodila proti pokopališču. Soprog reče: »Kaj pa ti tako čudno hodiš?« Vezalka se mi je odvezala.

Na pokopališču samo leseni križi in na njih tablice. Najdem prostorček, kjer si lahko zavežem vezalki. Ko se dvignem, opazim na tablici moj dekliški priimek, ime in rojstne podatke. Rada bi pogledala še zadnjo številko.

Za ramo me prime soprog: »Pridi, začelo se je.« Nisem se mogla zbrati. V glavi se mi je vrtelo. Za trenutek sem pozabila, zakaj sem sploh tu. Zaslišala sem glas župnika: »Tu že tristo let ni bil nihče pokopan. Na tem mestu počivajo tri ženske – Irenas, Papinas in Sabinas. Naj počivajo v miru!«

Vrgla sem vejico zelenja v grob in zbežala. Iskala sem grob z morda resničnimi podatki, da sem že kdaj živela. Rada bi zvedela za letnico smrti.

Popolnoma zmedeno me je soprog našel ob grobu staršev: »Povej, kaj je danes s teboj? Poglej, mrači se. Vsi pogrebci so že odšli.« Trdo me je prijel okoli pasu: »Greva!«

Zgodaj sem se zbudila. Okrog pasu me je še vedno močno tiščalo. Zelo sem bila zmedena. Pogledat bom šla, kaj se mi je ponoči tam dogajalo. Kakor v transu si oblečem trenirko. Po bližnjici, čez travnik tečem na pokopališče. Nič posebnega, vse tako kakor vedno. Spomeniki iz marmorja, lučke prižgane, dan se prebuja v spokojni tišini.

Še vedno zaskrbljena, ali sem res že nekoč živela, zaslišim, kako se glavna vrata pokopališča odprejo in hitro zaprejo. Skrijem se za velik spomenik. Kdo bo le prišel, morda še koga nosi neznana sila. Nikogar ni. Dvignem glavo. Skoraj dan. Kaj vendar ob tej uri počnem tu? Se mi je morda zmešalo? Lune ni, da bi me nosila!

Pogledam velik starinski spomenik, sklesan iz enega kamna, ki se končuje z mogočnim križem. Opazim vklesan napis in čitam: »Vi, ki tod mimo hodite, prosite Boga za nas.«

Z. K