Prijateljico Ano sem poznala že iz otroštva, prijateljska vez z njo pa se je z leti še utrjevala. Veliko sva skupaj doživeli in si marsikaj zaupali. Mislila sem, da mi zaupa skoraj vse. A izkazalo se je, da sem se zmotila, saj sem ji jaz zaupala več. Ob enem od njenih obiskov sem še posebej začutila njeno tegobo in žalost, ki ji je ležala nekje na duši … Le zakaj se mi ni bila pripravljena izpovedati in si s tem olajšati dušo? Tega na žalost ne bom nikoli izvedela.

Tisti večer je bila pri meni na obisku soseda. Dolgočasili sva se in gledali televizijo. Meni pa je pogled obstal pri oknu, kjer sem občasno videla »svetlikajoče kosmičke«, če napišem v prispodobi. Bilo je, kot bi bilo okno odprto in bi skozenj naletavale drobne snežinke. Ta »svetlikajoči oblak« je nekaj časa lebdel pri oknu, nato izginil, a se zopet pojavil – pri drugem oknu.

Ko se je to nekajkrat ponovilo, sem pogledala sosedo in presenečena videla, da tudi ona opazuje »dogajanje« ob oknu. Vprašala sem jo, če kaj vidi, pa mi vsa iz sebe reče, da ne ve, mar se ji blede ali je res, toda nekaj bleščečega je bilo pri oknu! Torej sva obe videli isto!

Sosedo je postalo strah, zato je hotela oditi domov. A še predno uspe odpreti vrata, zazvoni telefon. Dvignem slušalko in zaslišim znankin glas: »Zdravo, Moni, kličem te, ker me zanima, kaj je z Ano?« ter v isti sapi nadaljuje: »Sem slišala, pa ne verjamem, če je res, da Ane že nekaj dni ni domov in da naj bi naredila samomor?«

Sledila je tišina, dolga le nekaj trenutkov, a občutek sem imela, da je neskončna. V trenutkih zmedenosti je bilo edino, kar sem lahko dejala znanki po telefonu: »Jaz … jaz … ne vem, ne … ne vem« ter odložila slušalko. Solze so mi same začele teči in sosedi sem hlipaje razlagala, kakšne žalostne novice mi je povedala znanka. Soseda mi je izrekla nekaj tolažilnih besed in obljubila, da pride naslednji dan, da bova razglabljali o »dogajanju« ob oknu in o Ani.

A jaz naslednji dan, in še nekaj naslednjih tednov, nisem bila zmožna kakršnega koli poglobljenega pogovora. Znankina novica je bila na žalost resnična. Ana je naredila samomor! Vame pa se je naselila žalost – obup, saj sem izgubila najboljšo prijateljico, te pač nikoli ne pozabiš, temveč jo nosiš v srcu. In človek, pravijo – ne umre, dokler živi v srcu. In Ana bo za vedno v mojem srcu. Hvaležna pa sem ji, da se je prišla poslovit od mene in od sosede – na svoj način!

Ko ji na grobu prižgem svečo, ji v mislih zaupam, kot prej, in ji priznam, kako zelo jo še vedno pogrešam. A dvomov, da je res storila samomor, se nikakor ne morem znebiti, še danes ne …

S. A.