V življenju vsake ženske je postati mati in kasneje babica nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Tudi midve z babico Cirilo sva bili te vloge neizmerno veseli. Svoje vnuke sva radi razvajali, tako kot vse babice, še posebno ob osebnih praznikih ter za božič in veliko noč, ko sva jim radi tudi kaj dobrega skuhali in spekli. Babi Cirila je bila doma iz Bele krajine in jim je velikokrat spekla tudi belokranjsko pogačo.
A lansko pomlad se je babi Cirila nenadoma poslovila od tega sveta. Šok je bil velik za vse, ker nikoli ni bila bolna. Ob obisku njenega groba, ko smo ji z vnukom in vnukinjo položili rože in prižgali svečko, smo se vsi trije objeli in mislili nanjo.
Takrat mi je vnukinja rekla: »Babi Mojca, sedaj imava samo še tebe. Veš, tako pogrešam babi Cirilo in tudi njeno dobro belokranjsko pogačo.«
Vnukinjo sem še bolj stisnila k sebi: »Veš, potrudila se bom, da bom to njeno tradicijo nadaljevala. Tudi pri nas se bo odslej pekla ta pogača v njen spomin.«
In res, ob našem naslednjem srečanju sem že zjutraj zamesila testo in spekla pogačo. Vesela sem bila, da mi je uspela. Ko sem jo vzela iz pečice, sem se zasmejala in na glas rekla: »Babi Cirila, poglej, kako lepo pogačo si mi pomagala speči! Kako bosta otroka vesela, ko jo bosta jedla in se spominjala tudi tebe in tvoje dobrote.«
In takrat sem zaslišala v otroški sobi prhutanje in zaletavanje v okno. Pohitela sem v sobo, ker sem mislila, da je v sobo zašel ptič. Na oknu pa sem zagledala velikega črnega metulja. Nisem še videla tako velikega in najprej me je prevelo začudenje, kako je lahko prišel v sobo, če pa so okna zaprta. A sem se takoj spomnila, da se je na ta način oglasila babi Cirila. Sporočila mi je, da me je slišala in da mi je hvaležna, da nadaljujem njeno tradicijo.
Tisti dan je bila babi Cirila še kar nekaj časa z mano. Ko sem mislila iti v klet, mi je dvakrat prižgala luč, preden jo je uspelo prižgati meni. Potem so znaki, da je z nami, potihnili.
V mislih ji večkrat vsi skupaj pošiljamo hvaležnost za vse, kar nam je v življenju podarila – svojo ljubezen in dobroto.
Mojca