Tudi jaz bi vam povedala svojo izkušnjo, ki sem jo doživela avgusta leta 2021.

Jaz sem sicer onkološka bolnica in sem se zdravila z imunoterapijo. Toda telo tega ni preneslo in sem zbolela za meningitisom. Zapadla sem v blodnje in se nisem zavedala ne sebe ne okolice. V bolnici so me uspavali; dejansko sem bila v umetni komu dvanajst dni.

In nekje vmes med temi dnevi sem doživela srečanje z mojo pokojno babico Ano.

Prišla sem do široke reke, ki jo je prekrivala rahla megla. Na drugi strani sem zagledala babico Ano, vendar samo od pasu navzgor. Imela je prav tako pričesko, kot jo je nosila, ko je bila še živa. Sivi lasje so bili spleteni v kito, ki ji je padala na prsi. Njen obraz je bil brezizrazen, resen.

Samo gledali sva se in začutila sem neko nevidno pregrado med mano in njo. Hotela sem prečkati reko, a ona ni dovolila. Zavedala sem se, da bom, če grem čez, v onostranstvu. Nikakor nisem mogla čez reko.

Čez čas je Anina podoba zbledela. Tudi sama sem se obrnila od reke stran. Ko sem se v bolnici prebudila, sem počasi okrevala. Sestre in zdravniki so mi rekli, da so mislili, da mi ni več rešitve.

Sedaj bo že kmalu eno leto od tega dogodka, pa še vedno živim.

Mi je pa dostikrat misel na babico tudi težka, saj je, ko sem bila otrok, nisem preveč spoštovala. Včasih sem bila prav zoprna do nje. Lahko bi ji več pomagala. Sedaj se ji mnogokrat opravičim za svoja dejanja. In to moje spoznanje, kako sem se vedla do nje, je prišlo v mojo zavest šele po tem dogodku.

Zato babico Ano prosim odpuščanja in se ji zahvaljujem, saj mi je podarila še nekaj dragocenega časa na tej ljubi zemljici.

Damijana