Moja stara mama Tončka je točno vedela, kdaj bo umrla.

Imela je nenavadno duševno moč, znala je zdraviti. Pri njej so se vsak zimski večer zbirale vaške ženice in si pripovedovale najrazličnejše zgodbe in skrivnostne pravljice, od katerih me je bilo potem hudo strah. Najbolj o beli ženski, ki da se prikazuje pod mogočnim hrastom pri vaškem izviru tople vode, kamor so hodile ženske pozimi prat perilo.

Bilo je med drugo svetovno vojno, ki je na Štajerskem skorajda nismo občutili. Bil sem strašno radoveden fantiček in sem vlekel na ušesa in »z vsemi štirimi« poslušal te zgodbe.

Prav dobro se spomnim, kako je stara mama pozdravila »Tastaro Tenčovko«. Bila je to že starejša ženica, vedno oblečena v črno obleko z dolgim krilom, ki ji je segalo do peta. Bila je suha, sama kost in koža, vendar nenavadno gladke bele polti, kot smrt s koso na Dürerjevi risbi, ki smo jo imeli obešeno na steni in me je bilo tudi nje vedno strah.

»Čuj, Tončka, nobenega apetita nimam več, kaj je to?«

»Oh, veš kaj, kar vsak dan pridi k meni, boš popila lonček zevnice,« ji je rekla moja stara mama. »Zevnica« je bila zeljna voda, zajeta iz čebra s kislim zeljem. Tastara Tenčovka je po tem ozdravela in se ji je vsak večer, vpričo vseh žensk, še dolgo zahvaljevala.

No, in bilo je lepe sončne, oktobrske nedelje okrog desetih dopoldne. Prišel sem k moji ljubljeni stari mami Tončki na obisk. Pri svojih enainosemdesetih je bila popolnoma zdrava. Kar me vpraša: »Joža, kaj za en dan je pa danes?«

»Ja mama, nedelja,« sem odgovoril.

»Jezus, Marija, danes bom pa jaz umrla! Mici, tukaj pod »povštrom« je denar za moj pogreb. Joža, pojdi po Antona. Naj takoj pride!«

S kolesom sem zdrvel v sosednjo vas po strica. Ko smo bili vsi prisotni, je pričela: »Mici, ti dobiš hišo pa tisto in tisto njivo. Anton, ti pa dobiš tisto in tisto njivo.«

Zaprla je oči in nenadoma zavpila: »Jooj, jooooj. Rešite me, rešite me!« Imel sem občutek, kot da se utaplja. Skočil sem na kolo in oddrvel dober kilometer v sosednjo vas po zdravnika. Ko sem pridirjal nazaj, me je na pragu že čakal stric in samo odmahnil z roko.

Jože

Moja stara mama Tončka je točno vedela, kdaj bo umrla. Imela je nenavadno duševno moč, znala je zdraviti. Pri njej so se vsak zimski večer zbirale vaške ženice in si pripovedovale najrazličnejše zgodbe in skrivnostne pravljice, od katerih me je bilo potem hudo strah.