Dolgo je že tega, odkar nas je zapustila moja draga babica. Odšla je tiho, nepričakovano in mogoče zato zame še toliko bolj boleče.

Zadnja leta je preživela v domu za ostarele, v katerem se je odlično počutila, vodila je celo krožek za pletenje. Velikokrat sem jo obiskala in vsakič sva bili obe zelo radostni, ko sva se zopet objeli in poklepetali ob skodelici kave.

Napočil je petek trinajstega, katerega ne bom nikoli pozabila. Vseskozi sem imela neke slutnje, da mi ne bo prinesel nič dobrega. Popoldne me je obiskal bratranec, tudi babičin vnuk, in naše razpoloženje je bilo nekako žalostno, kar za nas ni bilo ravno značilno. Pozno zvečer je pozvonil telefon in sporočili so mi, da nas je zapustila moja ljuba babica.

Dolgo časa sem žalovala, nisem znala drugače, tako zelo sem jo pogrešala …

Minilo je nekaj let, preden se je moja žalost končala, in sicer neke noči, ko me je babica obiskala v sanjah. Sedeli sva ob topli krušni peči v njeni hiši, kot sva to počeli vedno, ko sem čas preživljala v njeni hiški. Pogovarjali sva se in smejali kot po navadi, ko se je babica naenkrat zresnila in dejala:

»Mojca, tam kjer sem sedaj, mi je dobro, zato te lepo prosim, da ne žaluješ več za mano. Veš, tudi jaz sem žalostna, ko opazujem tvojo žalost. Le nekaj me žalosti in to sama verjetno veš, kaj imam v mislih.«

Tiho sem ji prikimala: »Vem …«

»Tvoj oče in njegova sestra se nikakor ne moreta sporazumeti glede moje in dedkove zapuščine in to je pripeljalo do tega, da nista v dobrih, prijateljskih odnosih. Žalosti me, da sta tako vsaksebi … Tako odtujena … Prosim te, da očetu poveš o teh sanjah in mu razložiš, da je moja velika želja, da se pobotata in sta spet prijatelja, kot sta vedno bila.«

Po tem pogovoru sva nadaljevali z vsakdanjimi temami, ki nama jih ni nikoli zmanjkalo. In smeh je odmeval daleč naokrog.

Babica se je nato poslovila; rekla je, da je napočil čas in da mora oditi in naj me nikar ne skrbi zanjo. Objeli sva se in odšla je daleč tja za mavrico …

Ko sem se prebudila iz teh sanj, sem se počutila neizmerno pomirjena in kar naenkrat nič več žalostna. Vem, da je prišla k babica k meni zato, da bi me potolažila in mi povedala, da je z njo vse tako, kot mora biti. Za to sem ji neizmerno hvaležna, kar seveda ve, kot tudi to, da jo imam neizmerno rada.

Mojca