Moja mama je bila še dekle, ko je spoznala zelo prijazne ljudi. Veliko časa je preživela na njihovi veliki kmetiji in jim pomagala delati na polju. Najprej je rodila mojo sestro, ki je tudi večino časa prebila pri njih. Čez šest let pa sem prišla na svet še jaz in kmalu zatem še moj brat. Ko sva z bratom malo zrasla, sva zmeraj mislila, da sta to najina dedek in babica. Tako sva ju tudi klicala. Pri njiju je bilo zelo lepo in zelo rada sva bila tam.

Nekega dne je babica zbolela in kmalu zatem umrla. Po pogrebu smo odšli na sedmino v gostilno. Tam smo jedli in se pogovarjali o pokojnici, kakšno je imela življenje.

Ura je bila že okrog pol devetih in že se je večerilo. Ljudje iz oddaljenih krajev so odhajali, ostali smo le najbližji in še nekaj sosedov. Že sem hotela vprašati mamo, kdaj gremo mi, ko se je sosed dvignil s svojega stola in ves prestrašen kazal na okno: »Marija nas je prišla pogledat in se poslovit od nas! O ljubi Bog, česa takega pa še svoj živi dan nisem doživel!«

Pred oknom je stala postava rahlo belkaste barve, skoraj kot bi bila prosojna. Ljudje so stekli proti vratom, da bi čim prej prišli ven in videli, kaj je to tam zunaj.

Ko smo prišli ven, pred oknom ni bilo nikogar. »Tam, poglejte, tam!« je kriknila neka ženska. In res, ta bela prikazen je lebdela tam nad koruzo. V tisti smeri je bilo tudi pokopališče. Nekaj moških je pričelo teči za njo, ona pa je izginjala v daljavi.

Vrnili smo se v gostilno in počakali, da se vrnejo moški, ki so šli za njo. Ko so se vsi zadihani vrnili, so nam povedali, da je bela prikazen lebdela nad tlemi in da je na pokopališču kar na lepem izginila, kot da bi se v zemljo udrla. Povedali so, da so preiskali celo pokopališče, a tam ni bilo nikogar.

Stric Vanč je ves objokan dejal: »Ja, moja so se mama še enkrat prišli poslovit. Bog jim daj večni mir!«

Tiho brez besed smo se odpravili proti domu.

To je bilo moje prvo tako doživetje in upala sem, da tudi zadnje. Ampak pripetilo se mi je še veliko takšnih in drugačnih stvari. Od vseh, ki jim povem, mi verjame samo moja mama. Jaz pa še vedno upam, da se bo to nekega dne končalo.

Duška