Knjiga Biblija greha je delo »zapisovalca prepovedanih misli«. Govori o moškem, ki ga po prebolelem raku upokojijo. Zave se, da so mu dnevi šteti. Občutek ima, da mora svojo zgodbo podeliti, zato se pri oseminpetdesetih preseli v sarajevsko predmestje in začne pisati dnevnik, ki se prepleta z jugonostalgičnimi spomini in osebno zgodbo … Avtorja knjige Renata Volkerja smo ob izidu prvega dela njegove trilogije, ki je izšel pri ARA založbi, povabili na pogovor.
»Najboljši način, da si umiješ roke, je, da pomiješ posodo. Najboljši način, da si očistiš dušo, je, da napišeš knjigo.« Kateri pa so vaši največji »grehi«, knjigi ste namreč dali naslov Biblija greha?
Vsi grešimo. Vsi smo grešniki. Vsi si želimo pokore in odveze. Vsi bi radi umrli mirno, brez slabe vesti in pripravljeni na tisto, pa karkoli to že je, kar nas čaka v onstranstvu. Tudi če tam ni nič. Tako smo večinoma vzgojeni. Kot otrok sem si v cerkvi pri spovedi »grehe« zmišljeval, ker sem župniku pač moral nekaj povedati. Da mame nisem ubogal, pa da domače naloge nisem naredil in da smo bombone kradli. Po prebolelem raku in bližnjem srečanju s smrtjo so se moje vrednote spremenile. Grehi so dobili nov pomen. Edini grehi, ki jih danes priznavam, so nerazčiščeni odnosi med ljudmi. Najbližji so tukaj seveda najpomembnejši. Vrhovni greh, rajsko jabolko spora, je moj odnos z bivšo ženo. Ta knjiga je eno samo opravičevanje in hvaležnost za moje poti in stranpoti, ki jih ni bilo malo, na katerih mi je zmeraj stala ob strani. Šele ob pisanju knjige sem spoznal, da to ni bilo vedno dobro zanjo. Morda tudi zame ne. Potem sta na vrsti odnosa z najinima otrokoma, ki prav tako nosita kak žebelj s križa mojega greha.
Zakonodaja nam omogoča skoraj enakopravnost. Vsak pa mora zbrati dovolj ljubezni do sebe, da to zase tudi zahteva.
Kdaj ste se začeli zavedati, da vas privlačijo moški, in kako ste se na to odzvali? Kako dolgo je trajalo, da ste to povsem sprejeli, se sestavili v celoto?
To, da me privlačijo tudi moški, sem ozavestil zelo pozno. Prvo spolno izkušnjo sem imel pri triintridesetih. Šele ob ločitvi sem si dovolil priznati, da je ta privlačnost verjetno obstajala od vekomaj, da pa se je manifestirala pozno, ker sem vmes pač imel ljubeč odnos z žensko. Kruto spoznanje, da se ljudje ne srečamo nujno za celo življenje, ampak da smo drug drugemu namenjeni za omejeno obdobje razvoja osebnostne rasti in se po naučeni lekciji premaknemo naprej, je bila zame huda lekcija. Sámo sprejetje še zmeraj poteka. Dejstvo, da sem živel v dveh različnih zakonskih skupnostih, z različnima učnima programoma, je zame dodatna obveza. Kaj pa sedaj? Ali bom živel samo zase – ali bom kot pedagog sposoben svojo izkušnjo ponuditi kot kurikulum? Sem egoist. Nisem pa sebičen.
Kakšna je slovenska družba z gledišča homoseksualca v primerjavi z Londonom, Sarajevom … Je to odvisno od vere, politike, duhovne ravni človeka …?
Ljudje radi igramo žrtve. Radi živimo v strahu zasebnosti. Neko lažno skromnost so nam privzgojili. Skromnost je za tiste, rad rečem, ki se bojijo lastne veličine. Ker ne zaupamo sebi, ne zaupamo niti drugim. Za šibke se imamo, kar pa vsekakor nismo. Samozavestnih ljudi sistem ne more kontrolirati. To se v teh koronskih časih še kako pozna. Kdor misli s svojo glavo, je za okolico moteč. Vera igra v našem življenju odločilno vlogo. Tako v odnosu do homoseksualcev kot do vseh drugih odnosov. Nikoli ne bom razumel vernic, ki s tako zagretostjo sprejemajo svoj drugorazredni položaj v cerkvi. Slovenska družba se ne razlikuje dosti od drugih okolij. Zakonodaja nam omogoča malodane enakopravnost. Vsak posameznik pa mora zbrati dovolj ljubezni do sebe, da to zase tudi zahteva, vzame in živi polno življenje. Ne priznavam izgovorov za klozet. Seveda pa je čas tisti, ki je potreben, da družba dozori. Rasno in versko mešani zakoni so bili nekoč tabu. Samske ženske so trpele nepopisno nasilje. Podobno je s homoseksualnostjo. Rad bi verjel, da soustvarjam novo normalnost. Verske doktrine so seveda največja ovira, ker jih zagovarjajo večinoma skriti homoseksualci. Začarani krog greha biblijskih razsežnosti.
Kakšna je ljubezen med moškim in moškim? Si moški lažje izkažete ljubezen, ste bolj neposredni? Tudi spletne aplikacije za zmenke veliko bolj uporabljate.
Če govoriva o promiskuiteti, je ta na naši sceni primerljiva s heteroseksualno. Zaradi vsega zgoraj omenjenega pa se bežni in površni odnosi pogosto zreducirajo na spolni akt. Zakaj pa hodijo fantje in dekleta čez vikende na zabave, če ne iz taistega razloga? Določen odstotek ekstrema pa je seveda v vsaki skupnosti. Tudi sam se najdem tam.
Se moški lažje domenite za spolni odnos, ker ni strahu pred zanositvijo, izgubo nedolžnosti, onečaščenjem, na kar vse so zaradi seksa obsojene ženske po svetu?
Seveda. Ampak večina, velika večina hrepeni po neke vrste odnosu. To ni odvisno od spolovila.
V knjigi ste napisali: »Naše zveze so pravzaprav zelo trdne in jih en naključni kurac redko razdre. V gej zvezah sem videl vse, česar se hetero veze še niso naučile.« Česa recimo se hetero veze še niso naučile?
Osebno sem zelo posesiven. Ne maram varanja in zahrbtnosti. Nimam pa nič proti, če si s partnerjem zaupava želje, potrebe in fantazije, ki nama jih pomaga zadovoljiti tretji. Ali četrti. V tem ne vidim problema. V hetero zvezah prevladuje odnos ena na ena, kar ne deluje zmeraj za oba. Seks prepogosto povezujemo z ljubeznijo. Ljubezen je tudi, ko partnerju omogočiš seks brez ljubezni. Seveda pa se stvari včasih zakomplicirajo, ker pride do navzkrižnih navideznih vezi. Običajno so začasne. In tukaj nastopi ta naključni kurac.
Kakšna pa je bila vaša izkušnja z boleznijo – rakom? Kakšnega raka ste imeli in kako ste ga preboleli?
Prebolel sem Castelmanovo multicentrično bolezen v kombinaciji s HHV8 in HIV-om. Prvi primer v Sloveniji. Na diagnozo sem na infekcijski kliniki čakal štiri mesece. Devetintrideset stopinj Celzija vročine. Šestinpetdeset kilogramov telesne teže na sto triinosemdeset centimetrov višine. Invalidski voziček. Plenice. V bistvu poln aids, kot se je izrazila zdravnica. S pomočjo bioloških zdravil in kopice alternativnih pripravkov – od kanabisovega olja, rjavih alg, MMS-a, koloidnega srebra, visokih koncentracij vitamina D3, klistiranja, pitja sokov in moči misli – sem bolezen obvladal. Pojedel sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Nekaj je prijelo. Moja ozdravitev je bila moja izbira. Danes jemljem samo antiretrovirusna zdravila. Pa še to se mi ne zdi potrebno. Tudi HIV je iz družine koronavirusov in njegove sekvence najdemo v covidu. Diagnosticirajo, manipulirajo ga s PCR testi. Posel pač. Verjamem, da smo bili geji in temnopolti prvi poskusni zajčki, preden se je farmacija sedaj lotila zastrupljanja splošne populacije.
Geji in temnopolti smo bili prvi poskusni zajčki, preden se je farmacija sedaj lotila zastrupljanja splošne populacije.
Komu ste namenili svojo knjigo? Kakšno je njeno poslanstvo?
Knjiga je moja terapija. Obdukcija ljubezni, ji pravim. Hkrati je družinska terapija. Zdravljenje družinskega debla. Bivšo ženo, hčer in sina sem prosil, da napišejo odzive nanjo. Rad bi jih objavil v drugem delu trilogije. S tem bi bilo moje poslanstvo res popolno. Knjiga je namenjena vpogledu v intimo nekoga, ki se bori najti samega sebe in ob tem ne preveč poškodovati drugih. To je visoka stopnja odgovornosti, umetnosti in prispevka k dvigu kolektivne zavesti. S skromnostjo sem res opravil.
Vaša želja je turneja po slovenskih šolah. »Pogovori z učitelji in s pedagogi. Njih je treba opolnomočiti, da bodo znali delovati v razredu in zunaj njega.« Kakšne izkušnje jim želite predati?
V vsaki šolski zbornici je nekaj ljudi, ki se lahko vsaj delno poenačijo z mojo zgodbo. Nobenega recepta ne ponujam. Predstavil bi rad samo možnost življenja po životarjenju. Kdor verjame v karmične zakone, zasmrtje in podobne astralne ravni, si verjetno želi tja prispeti miren, izpolnjen in pripravljen na novo rojstvo pod boljšimi pogoji. Zaenkrat pa bi se morali naučiti v sprejemanju vseh drugačnosti tukaj in zdaj. Samo zdaj imamo. Najpomembneje pa je, da sem pripravljen odgovarjati na nešteta vprašanja, ki se že pojavljajo. In to iz prakse. Moj zdaj želim deliti.
Tatjana Svete
Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 336 (julij 2021).
