Zanimanje za naravoslovne in tehnične poklice po Evropi večinoma usiha. Poklicni fiziki so že od nekdaj v večini moški. Vse manj je tudi žensk na vodilnih položajih v fiziki; tudi zato so morda smeri raziskav vse bolj oddaljene od življenjskih problemov človeštva. Fizika naj bi bila tudi manj zanimiva oziroma primerna za ženske. A temu ni tako, pravi slovenska fizičarka doc. dr. Marjetka Conradi, ena od sourednic knjige Fizika, moj poklic, v kateri so širši javnosti predstavile lepoto, pestrost in raznolikost tega poklica.
V knjigi, ki so jo izdale pred štirinajstimi leti, zdaj pa je v pripravi posodobljena in e-različica, je opisano življenje in delo devetinsedemdesetih slovenskih fizičark vseh generacij in strokovnih smeri. Fizičarke odgovarjajo na preprosto vprašanje, kako in zakaj so se odločile za študij fizike in kaj jim pomeni naravoslovno delo.
Doc. dr. Marjetka Conradi je tudi članica Odbora za ženske pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije DMFA, kjer si prizadevajo za promocijo študija matematike, fizike in astronomije med dekleti.
Za mnoge je še vedno nenavadno, da je ženska vrhunska fizičarka. Od kod izvirajo ti predsodki?
Fizika v veliki meri še vedno velja za moško domeno. A stvari se obračajo na bolje. K temu veliko pripomore promocija fizike med dekleti v šolah. In če to promoviramo ženske, vidijo v nas vzornice in se jim je lažje opogumiti za ta študij, v katerem je fantov še vedno več. Pomembno pa je, in to promoviramo tudi fizičarke, da je treba začeti z navduševanjem že zelo zgodaj, že v otroštvu. Ne dati že vnaprej deklicam punčke za igro, ampak jim pustiti, da si same izberejo igrače. Treba je spodbujati razvoj deklic v to smer. Glede tega pa je treba ozavestiti tudi vzgojitelje in učitelje. Da znajo deklice pravilno spodbujati in da ne delajo razlik – deklice se bodo igrale s punčkami, fantje pa z avtocesto, avtomobilčki in podobnim. Zakaj pa se punčka ne bi smela tudi s tem igrati? In da jih tudi v osnovni šoli opogumljajo pri bolj tehničnih, fizikalnih nalogah.
»Ženske s svojim ženskim pogledom na svet doprinesemo k drugačnim pristopom pri reševanju problemov.«
Kako je bilo pri vas?
Jaz sem že od osnovne šole vedela, da je fizika moje področje. Imela sem srečo, da sem v petem razredu, ko smo začeli s fiziko, imela učitelja, ki me je pri tem podpiral. Udeleževala sem se lahko tekmovanj v fiziki, dajal mi je dodatne naloge … Spodbujal je moje zanimanje za fiziko, čeprav sem bila punca; pravzaprav je edino mene v razredu tako močno zanimala fizika. Ni pa vedno tako, zato je navduševanje nad fiziko še vedno velik problem.
So znane vrhunske fizičarke tudi iz Slovenije?
Prof. dr. Snegulka Detoni (1921–2015) je bila prva znanstvenica, ki je delovala na področju fizike v Sloveniji. Prof. dr. Bibijana Dobovišek – Čujec pa je bila prva Slovenka z doktoratom fizikalnih znanosti. Trideset let je delovala v Quebecu v Kanadi. Prof. dr. Detonijeva je bila začetnica pri nas, potem smo pa tu že me, novodobne fizičarke, ki delujemo v tem čudovitem poklicu in vztrajamo ne glede na ponekod še slabe razmere – žal še vedno – zaradi razlik med spoloma.
A če je nekdo vrhunski, verjetno delodajalci ne gledajo, ali je moški ali ženska?
To je res, je pa ženskam vendarle težje priti do te vrhunskosti kot moškim …
Kdo danes zaposluje fizike – raziskovalni inštituti, izobraževalne ustanove, kjer poučujejo fiziko, gospodarstvo, industrija …?
Vse, kar ste našteli. Dejstvo je, da smo fiziki zelo iznajdljivi in imamo zelo vsestranski pogled na stvari. Zato smo zaposljivi na različnih področjih. Študij nam da veliko širino, kar znamo s pridom izkoristiti in se znajdemo. Žalostno se mi zdi samo to, da veliko fizičark diplomira, potem pa se ravno zaradi nekih razlik zaposlijo v nefizikalnih poklicih. Zdi se mi škoda. Saj ženske s svojim ženskim pogledom na svet doprinesemo k drugačnim pristopom pri reševanju problemov.
Je družina ovira v poklicni karieri fizičarke?
Ženske imamo vlogo fizičarke in mame, zaradi česar nam včasih zmanjkuje časa in seveda so tukaj moški v prednosti. Nekateri delodajalci nimajo posluha za te stvari, zato lahko nastopijo težave. Nemalokrat se dogaja, da pripeljemo v službo s seboj otroka, ker nimamo varstva. To so lepote ženske fizičarke.
S katerimi izzivi se srečujete vrhunske fizičarke danes?
Glavno je to šofiranje med poklicem in družino. Moramo biti res iznajdljive, ampak se znajdemo. Ne damo se, zato tudi opogumljamo dekleta, ki jih zanima fizika, da se odločijo za ta lepi poklic.
Koliko je fizičark med fiziki?
Ni prav velika številka, okoli deset odstotkov.
Kako v Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije še spodbujate dekleta in ženske za študij matematike, fizike in astronomije?
Eno je spodbujanje fizike po šolah, predstavljanje fizike kot poklica. V letu fizike (2005) smo fizičarke, tedaj še pod okriljem Neformalne zveze slovenskih fizičark,pripravile potujočo razstavo z naslovom »Slovenke v fiziki«, ki je krožila po osnovnih in srednjih šolah po vsej Sloveniji in je imela zelo velik uspeh. Drugo pa je knjiga Fizika, moj poklic. V njej se razbirata pestrost in zanimivost, na katerih področjih vse so fizičarke zaposlene. Ne le na inštitutih in fakulteti, temveč tudi na drugih področjih, kot so astronomija, biofizika in medicinska fizika, fizika snovi, fizika osnovnih delcev in polj, meteorologija, jedrska fizika, teoretična fizika, šolstvo in javna uprava.
Kje ste zaposleni vi?
Več kot deset let delam na IMT – Inštitutu za kovinske materiale in tehnologije. Ukvarjam se s površinami oziroma prevlekami za zaščito kovinskih materialov. Prej pa sem bila kot mlada raziskovalka zaposlena na Institutu »Jožef Stefan«, na Odseku za fiziko trdne snovi.
Tatjana Svete
Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 337 (avgust 2021).
