Priročnik za zdravo prehranjevanje

Znanstveno je dokazano, da nič na tem svetu, niti tobak ne, nima tako močnega vpliva na nastanek raka kot ravno hrana. Ocenjujejo, da je od trideset do šestdeset odstotkov raka zgolj posledica tega, kar jemo. Kaj in kako naj jemo, da bi bili zdravi, pa tudi, kako naj hujšamo in kako naj hujšajo naši otroci, je Vernon Coleman, licencirani zdravnik z dolgoletnimi izkušnjami s področja splošne medicine, napisal v knjigi Priročnik za zdravo prehranjevanje (Meso povzroča raka). Je avtor več kot sto knjig, vključno z deli Bodypower (Moč telesa) in Spiritpower (Moč duhá), ki so bile v Združenem kraljestvu prodane v več kot dveh milijonih izvodov in prevedene v petindvajset jezikov. Mnoge od njih so prek Amazona na voljo za bralnike, v ARA založbi pa je te dni izšla njegova knjiga Priročnik za zdravo prehranjevanje, iz katere povzemamo ta članek.

Vpliv prehrane z malo maščob in veliko vlaknin pri preprečevanju raka je nesporno dokazljiv.

Nacionalni raziskovalni svet Združenih držav Amerike je leta 1982 objavil poročilo z naslovom »Hrana, prehrana in rak«, v katerem navajajo, da je prehrana najpomembnejši dejavnik pri razvoju rakavih obolenj in da obstajajo dokazi, ki povezujejo raka dojke, črevesja in prostate z določenimi vrstami živil.

Škandalozno je, da se večina prebivalstva še zmeraj ne zaveda teh življenjsko pomembnih in uveljavljenih povezav. Še bolj grozljivo pa je, da se tega ne zavedajo niti medicinci. Večina zdravnikov, s katerimi sem govoril, med njimi tudi tisti, ki so nedavno diplomirali, še kar zavračajo zamisel o vplivu hrane na razvoj raka, češ da je to navaden nesmisel. Raje se v celoti zanašajo na zdravila, radioterapijo in operacije, ki so edini zveličavni postopki za »zdravljenje« raka. Povprečen študent medicine porabi več časa za gledanje v mikroskop in analizo histoloških preparatov kot pa za proučevanje pomembnosti prehrane.

OPRAVIČILO ZDRAVNIKA

Ob izidu prejšnje izdaje te knjige mi je nek zdravnik poslal ogorčeno pismo, v katerem me sprašuje, ali je etično objavljati izjave, kot sta »tretjino ali celo polovico vseh oblik raka povzroča napačno prehranjevanje« in »s prehrano lahko drastično zmanjšate možnost nastanka raka dojke, prostate, debelega črevesa, jajčnikov ali maternice«.

Ko sem mu kasneje predstavil podrobnosti dokazov, na katerih sem utemeljil svoje izjave, se je mož pisno opravičil.

Prelistal sem zajeten medicinski učbenik, ki je izšel pred nedavnim, in ugotovil, da je poglavje o raku omenilo hrano kot povzročitelja le v enem, precej kratkem stavku. To zelo težko razumem. Že več kot dve desetletji proučujem znanstvenoraziskovalne članke in lahko trdim, da še nikoli nisem videl tako prepričljivih dokazov, kot so tisti, ki kažejo na povezave med določenimi vrstami hrane in rakom.

Večkrat nova zdravila odobrijo po kliničnih preizkusih z le majhnim številom oseb, medtem ko nekatere raziskave, ki povezujejo hrano in rakava obolenja, vključujejo več deset tisoč bolnikov.

Večkrat se zgodi, da nova zdravila pošljejo na tržišče po kliničnih preizkusih, opravljenih na razmeroma majhnem številu bolnikov. V svoji knjigi Betrayal of Trust (Izdaja zaupanja) poudarjam, da gre v povprečju za 1480 preizkušancev in da je skupna, dokončna številka včasih še veliko manjša. Nasprotno pa so nekateri raziskovalni projekti, ki prikazujejo povezave med hrano in rakavimi obolenji, vključevali več deset tisoč bolnikov. Prepričan sem, da bi lahko ohranili na milijone življenj in preprečili veliko trpljenja, če bi odgovorni organi javnost seznanili s temi nespornimi povezavami.

PRIKRIVANJE INFORMACIJ

Prikrivanje informacij pohlepne živilske industrije, brezvestne politike, ki se zaveda dobičkonosnosti »industrije raka«, in brezbrižnih farmacevtskih podjetij, ki jih poganjajo zdravniški lobiji, je po mojem mnenju povzročilo več smrti kot katera koli vojna v zgodovini človeštva.

Število dokazov, ki povezujejo prehrano z rakom, narašča vse od osemdesetih let naprej. Leta 1990 je celo zelo konzervativno Britansko zdravniško združenje podprlo stališče, da obstaja povezava med hrano in onkološkimi stanji. Trdili so, da je kar 35 odstotkov rakavih obolenj posledica naravnih sestavin v hrani in da dodaten odstotek raka povzročajo aditivi v živilih.

Druge organizacije sklepajo, da je vpliv hrane na pojavnost raka še obsežnejši. Nacionalna akademija znanosti Združenih držav Amerike, ustanovljena leta 1863 z aktom državnega kongresa, ki jo je postavil za uradnega svetovalca ameriške vlade na vseh področjih znanosti in tehnologije, je poročala, da raziskovalci ocenjujejo, da je skoraj 60 odstotkov rakavih obolenj pri ženskah in nekaj več kot 40 odstotkov pri moških povezanih s prehrano. Zavedam se, da so mnogi bralci skeptični glede te trditve. Njihov dvom poglablja tudi dejstvo, da si niti vlada niti medicinska stroka nista nikoli kaj dosti prizadevali, da bi obelodanili resnico, zato v tem poglavju povzemam nekaj znanstvenih dokazov, ki podpirajo omenjeno tezo.

POMOČ PREHRANSKIH DOPOLNIL

V svojih prizadevanjih za osveščanje ljudi o koristnosti prehrane z nizko vsebnostjo maščob in mesa se nenehno soočam s skepticizmom in nasprotovanjem. Upam, da bo povzetek najpomembnejših dokazov, ki pričajo o tem, da so nekatera živila dejavnik tveganja za razvoj raka, razrešil polemiko in spodbudil druge pisce k temu, da bodo bralcem razkrili resnico o hrani in raku.

Naj poudarim, da moj seznam ni izčrpen. Zbral sem več sto znanstvenih prispevkov, ki obravnavajo povezave med hrano in rakom, ter na tisoče objav, ki povezujejo hrano z najrazličnejšimi boleznimi, ampak ta nabor je zgolj reprezentativen. Z njim vam skušam orisati širino in pomembnost razpoložljivih dokazov.

S prehrano so najbolj povezani raka dojke in endometrija pri ženskah ter raka prostate in prebavil pri moških. Dokazali so, da je vpliv prehrane z malo maščob in veliko vlaknin pri preprečevanju raka nesporno dokazljiv.

Raziskovalci so prišli celo do ugotovitev, da lahko nekatere predrakave spremembe odpravimo z uživanjem določenih prehranskih dopolnil. Displazijo materničnega vratu menda zavira dodajanje folne kisline, uživanje kalcija zmanjšuje število hitro razraščajočih se celic v epiteliju debelega črevesa, vitamin A oziroma betakaroten pa zmanjša odstotek gensko poškodovanih celic na notranji strani lic pri osebah, ki redno žvečijo betel.

R. M.

Knjiga: Priročnik za zdravo prehranjevanje