Leta 1955 sem bila stara deset let in z mojo mamico sva bili povabljeni na godovanje moje botrce, na čaj in pecivo. Ko sva se vračali domov, je bila svetla noč, 19. novembra na dan Elizabete.
Na našem hodniku so bili števci za elektriko, in tako je sekalo po steni pri števcih, mrzel veter brez vsakega prepiha, groza! Lasje so mi stali pokonci in moja mamica mi je rekla: »Morava moliti rožni venec in odpustiti temu moškemu, ki je popisoval porabo elektrike.«
Kajti soseda je na dvorišču rekla, ko je zagledala inkasanta: »Zdaj grem pa elektriko odslužit.« Kilovate je pa več napisal nama. Zato sem si odrezala malo las in si naredila čopič za barvanje za v šolo. Ni bilo denarja še za marsikaj.
Nihče v življenju me ne bi mogel bolj naučiti o duši pokojnika. Pa tudi v stiskah, da nismo sami, in o moči molitve. Zato sem hvaležna za trpljenje v otroštvu in trdne temelje.
Stanka