Takrat me je spremljal sin in malce sva že zamujala, ko sva se pripeljala pred ta grad oziroma pred ruševine, kjer je nekoč stal grad. Parkirala sem in hitela sva iskat pot k tej jami, saj ni bilo nič označeno, pa še več poti je bilo. Malo sem bila že nervozna, saj nisem hotela zamujati.

Hodila sva od ene do druge potke, ko nenadoma zavoham nenavadno prijeten in močan vonj cvetja, tako izrazit, kot da bi mi nekdo pred nosom poškropil parfum!?

Ustavim se in pokličem sina – zdaj sem vedela, da je to prava pot do jame! Stopala sem po njej lahka kot pero. Neka nevidna sila me je kar vlekla za seboj in čez nekaj časa sva zagledala Stephena in Bredo, ki sta bila tam, kot da bi čakala samo še naju. Skupaj smo prehodili še kar nekaj poti, dokler nismo prispeli do jame. Tam so bili že vsi, ki so želeli prisostvovati blagoslovu v jami.

Ko smo se približevali jami, sem se počutila kot povzdignjena, kot da me angeli nosijo na svojih krilih. V daljavi je odzvanjala pesem »Jezus, vem, da kličeš me!«

Ves ta čas sem se počutila lahka kot pero. Počasi smo se po strmih stopnicah spustili v jamo.

Stephen je začel govoriti, medtem ko je ponovno odzvanjala pesem »Jezus, vem, da kličeš me« in zvok OM, ki smo ga skupaj peli. Takrat sem opazila, kako se Stephenov obraz spreminja v Jezusov obraz in ta spet nazaj v Stephenov obraz.

Bila sem priča tej transfiguraciji, in ko takole stojiva z sinom skupaj, zagledam še obraz Jezusa v skali. Sinu namignem, naj pogleda v to smer, takrat pa mi kane kapljica vode s kapnika točno na nos. Sin ni videl Jezusa, videl pa je moj žareč obraz in sijoče oči!

Še danes po tolikem času je v meni živ spomin na ta dogodek, kot bi bilo včeraj.

Hvaležna sem za to.

Indira