Povrnitev intuicije

Toliko slišimo o slabih straneh staranja, da se neredko osredotočamo le nanje. Vendar raziskave kažejo, da so starejši ljudje srečnejši, bolj mirni in bolj zadovoljni kot mladi. Sliši se smiselno. Naše intuitivne sposobnosti se povečujejo. Bolj ko jim zaupamo ter se nanje zanašamo, lažje in boljše je naše življenje. Tako meni Kathryn Harwig v svoji knjigi Povrnitev intuicije – prebujenje jasnovidnosti v drugi polovici življenja. Iz te knjige, nedavno je izšla v založbi ARA, povzemamo ta članek.

Leta 2009 je bila v reviji Real Simple objavljena anketa, v kateri je 2600 ljudi odgovarjalo na vprašanja o sreči. Razkrila je, da je 55 odstotkov žensk v šestdesetih letih sebe opisovalo kot »zelo srečne«. Za primerjavo se je kot zelo srečne opisalo le 40 odstotkov žensk v dvajsetih. Druge, bolj znanstvene raziskave so prišle do podobnih izsledkov. V Science Daily (19. 5. 2008) je bilo zapisano, da »staranje prinaša občutek miru in zadovoljstva«. Nova študija centra za populacijske raziskave na Teksaški univerzi v Austinu je pokazala, da so »starejši udeleženci poročali, da so bolj mirni in bolj zadovoljni od mlajših sogovornikov«.

Starejši ko smo, srečnejši smo, manj nas vodijo čustva in bolj smo intuitivni.

Za to je veliko razlogov. Navsezadnje smo v letih, ko nas je večina svobodnih, na splošno zdravih in preskrbljenih. Še več, na svet gledamo skozi drugačne oči.

BOLJ SMO INTUITIVNI

ScienceDaily.com poroča, da so »medicinski raziskovalci v možganih odkrili aktivnosti, zaradi katerih se starejši spomnijo manj negativnih dogodkov od mlajših«. Nevroznanstveniki na univerzi Duke Medical Center so odkrili, da »starejši ljudje del možganov, ki hrani spomine, uporabljajo drugače od mlajših, zlasti del, povezan z negativnimi čustvi«.

Še v eni raziskavi na Teksaški univerzi v Austinu, ki jo je deloma financiral Ameriški institut za staranje, so prišli do enakih izsledkov. Staranje, kot pravi študija, je povezano z več pozitivnimi kot negativnimi čustvi in bolj s pasivnimi kot z aktivnimi čustvi. Starejši ko smo, srečnejši smo, manj nas vodijo čustva in bolj smo intuitivni. Biti del generacije starejših je nekaj, česar se lahko neznansko veselimo.

Nekateri stranski učinki staranja so več miru, dobro počutje v lastni koži in manj čustvenih reakcij. Devetinpetdesetletna Lael pravi: »Vsako noč dobro spim. Zvečer meditiram, nakar globoko zaspim. Dobro spim, tudi če ne meditiram. Nikoli nisem pričakovala teh darov in zelo vesela sem, da sem na tej poti.«

Sedemdesetletna Dee opiše, kako vidi te čudovite darove: »V časih tihe meditacije čutim prisotnost ljubečih in ustrežljivih duš. Vem, da se vse dogaja z razlogom, in prepričana sem, da lahko slišim, kaj naj počnem, ne da bi me preveč skrbelo. Pred meditacijo ali spanjem postavim vprašanja in kmalu zatem dobim odgovore, za katere vem, da so pravi.«

SVOBODNEJE IN BREZ STRAHU

Ko se staramo, nam je običajno v lastni koži vedno bolj udobno. Družba časti mlade in lepe, starejši pa sami sebe dejansko sprejemajo. Štiriinšestdesetletna Rose to opiše tako: »Zelo udobno mi je v lastni koži, s sivimi lasmi, kratkimi nohti in z oblačili, ki so prijetna. Rada imam svojo družino, naravo in rada sem jaz.«

Enainpetdesetletna Carolyn malo drugače opiše sprejemanje sebe: »Vedno bolj čutim, da se vračam domov k temu, kdo sem, in ne čutim več nobene potrebe, da bi kam spadala.«

Štiriinpetdesetletna Sheryl pravi, da se je osvobodila stare navade kritizirati sebe. Pravi: »Srečnejša sem in bolj mirna. Ljubim, kar je, ne da bi se nenehno oštevala. Lepše se pogovarjam s sabo, saj sem iz arhetipa žrtve vstopila v novo jedro samozavesti.«

Razmislite o besedah sedeminpetdesetletne Paule: »Pri približno triinpetdesetih je duhovni svet na veličasten način pritegnil mojo pozornost, nakar sem se zavestno odločila živeti v skladu s tem odkritjem na nov, svobodnejši način brez strahu.«

Svobodneje in brez strahu sta besedi, ki sta se v anketi in med pogovori nenehno ponavljali. Biti del generacije starešin je morda najsvobodnejši čas v življenju. Razvoj jasnovidne zavesti nam omogoča živeti svobodnejše in brez strahu, kar je v mlajših letih skorajda nemogoče.

V življenju sem odkrila, da mi strahovi ne vladajo več. Zame to vsekakor ni vedno veljalo. Morda se vsi otroci bojijo. Ne vem. Spomnim se, da sem se kot dekletce velikokrat na smrt bala.

STRAH NI MOJ

Kot odrasla oseba sem končno spoznala, da nobeden od strahov ni bil moj. Večinoma je šlo za strahove mojih staršev, ki sem jih intuitivno zaznavala.

Ko me zajame strah, se zaradi tega kot odrasla vedno vprašam: »Je to moje?«

Če ta strah ne sledi resničnemu, konkretnemu dogodku, ki se mi je zgodil v življenju, potem to najbrž ni moj strah in ga lahko spustim.

Če proti meni brzi avto, jaz pa stojim sredi ceste, je ta strah racionalen in me bo pripravil do tega, da skočim vstran. Poleg tega se strah večinoma zdi kot ubijalec uma. Mi, kot člani generacije starešin, ga lahko zavrnemo. Ni treba, da je naš.

Celo največji strah, strah pred smrtjo, izgubi skoraj vso moč nad nami. Petinpetdesetletna Terri pravi: »Ne bojim se več smrti. Bolj ko cenim majhne stvari, srečnejša sem. Videla in slišala sem duhove. Zdaj včasih, ko dežuje, slišim lepe glasove, ki tiho prepevajo.«

Najstarejša anketiranka, osemdesetletna JoAnn, mi je v pismu zaželela vesele velikonočne praznike. Njen citat prekrasno pokaže, kako ji zaupanje v duha življenja pomaga, da se ne boji smrti: »Želim ti srečo in zdravje ter vso pomladno veselje, ki se ga lahko domislim! Vsi tedni so sveti, toda ta je tako tudi poimenovan … zato ti želim celovito (vedno si izmišljujem besede) pomlad novega življenja in upanja … Povsod! Ugani, kaj bom počela ta teden? Sestavljala bom pogrebni mapi (besedila/glasbo/citate/molitve) za moža in zase. Ne, nisva na smrt bolna, a sva stara. Jaz jih imam osemdeset, Jim pa je mladenič pri enainosemdesetih.«

Svet bi bil čudovit kraj, če bi lahko bili vsi kot JoAnn, ki smrti veselo zre v obraz in nanjo gleda kot na še en prehod v življenju. Eden od stranskih učinkov intuitivnega staranja je več miru v srcu in občutek, da je vse tako, kot mora biti.

En mit o staranju je, da smo osamljeni. Morda za nekatere drži, a le redki to omenijo. Imamo družbo drug drugega, duhove in vodnike. In radi smo sami. Udobno nam je samim in ne potrebujemo veliko stvari in ljudi, da bi se zaposlili.

Razvoj jasnovidne zavesti nam omogoča živeti svobodnejše in brez strahu, kar je v mlajših letih skorajda nemogoče.

SREČNI, MIRNI …

Naša opredelitev uspeha se velikokrat spreminja. Starejši generaciji materialne stvari ne pomenijo toliko kot mlajšim.

Nehamo biti navezani na stvari in nekako postanemo opazovalci. Vidimo, čutimo in zaznavamo stvari, toda brez običajnega obsojanja, ki ga ves svet očitno potrebuje. Male stvari pač niso več tako pomembne. Če me je pisanje te knjige česa naučilo, me je tega, da sta naravno dozorevanje in učinki staranja zelo drugačni od tega, kar nam govorita družba in mediji. Ne morem verjeti, kako napačno gleda družba na našo generacijo. Na splošno smo srečni, mirni, naša življenja tečejo gladko, zaupamo svojim vodnikom, meditiramo in molimo. Manj kupujemo in smo bolj dejavni. Smo svobodnejši kot kdajkoli prej. Če obstaja kakšna slaba stran, je jaz osebno ne vidim.

R. M.

Knjiga: Povrnitev intuicije