V Sloveniji naj bi po ocenah imelo demenco okoli trideset tisoč ljudi. Mnogi se zato sprašujejo: kakšna je preventiva pred Alzheimerjevo boleznijo in pridruženimi nevrodegenerativnimi boleznimi, kaj naj človek vsak dan počne sam s seboj, da se ga bodo te bolezni izogibale? Odgovor smo iskali pri mag. Petru Papugi, dr. med., strokovnjaku za zahodno in tradicionalno kitajsko medicino.

Kaj so glavni vzroki Alzheimerjeve bolezni?

Največja nevarnost za pojav Alzheimerjeve bolezni se začne po upokojitvi in se potem veča. Če o Alzheimerjevi bolezni razmišljamo kot o prezgodnjem propadanju živčevja v možganih, moramo začeti pri vzrokih. Glavni vzroki so klinično neprepoznavna vnetja v telesu, obremenitev telesa z ostanki presnove, težkimi kovinami ali aluminijem iz hrane, pomanjkanje kisika zaradi zožitev ožilja, sladkorna bolezen in presnovne motnje, umska in telesna nedejavnost.

Tiha vnetja v zobovju, maščevju in črevesju so verjetno najpogostejši vzrok propadanja možganskega živčnega tkiva.

Katera vnetja?

Predvsem so to vnetja, ki jih klinično ne prepoznamo v splošnih preiskavah krvi, ker so prikrita. Gre recimo za nek vnetni proces v zobu ali za neko majhno vnetje v črevesju ali pa za počasen pretok krvi v maščevju. To so tiha vnetja. In ta tiha vnetja v zobovju, maščevju in črevesju so verjetno najpogostejši vzrok propadanja možganskega živčnega tkiva in nasploh propadanja tkiv v telesu, recimo revmatizma in avtoimunskih bolezni.

Kaj telo najbolj obremeni s strupi?

Pri slabih prehranjevalnih navadah se v črevesju razrastejo slabe bakterije, te pa lahko izločajo strupe, ki se lahko po limfnih poteh kopičijo v telesu in možganih. Obremenjujejo nas lahko tudi težke kovine ali aluminij iz okolja, iz hrane, pločevink in različnih ribjih izdelkov, v katerih je precej živega srebra. Tega je največ v zelo pogosto hvaljeni tunini. Če jih redno uživamo, nam lahko škodujejo, z njimi se lahko zastrupljamo.

Kot naslednji vzrok ste omenili zožitev ožilja. Kaj mu botruje?

Gre za pomanjkljivo prekrvitev. Zaradi žilnih naplastitev do nekaterih vitalnih delov možganov ne pride dovolj hranil in kisika.

Kaj pa presnovne motnje?

Presnovne motnje v tkivu so mogoče najbolj razširjen in tudi najbolj ogrožajoč vzrok za propadanje možganskega živčnega tkiva. Vzrok je čezmerno uživanje sladke, goste, mastne hrane v poznih urah. Slabo presnavljanje teh snovi namreč povzroča, da se presnova zasuče v nepravo smer. To pa spet povzroča tihe vnetne procese ali pa motnje v izmenjavi snovi v živčnih celicah. Vsaka sprememba v presnovi, ki vpliva na delovanje živčnih celic, pa je seveda povezana tudi s prostimi radikali. Prosti radikali so za možganske celice kot rja na železu. Če jih je veliko, lahko trajno okvarijo celične strukture, kar povzroči prezgodnje odmrtje ali propad ene ali več živčnih celic.

Kaj pa umska in telesna nedejavnost – če nečesa ne uporabljamo, to začne propadati, mar ne?

Tako je. O živčevju lahko razmišljamo tako kot o katerem koli delu telesa. Če ne uporabljamo mišic, te pešajo in na koncu ohromijo. Če ne uporabljamo določenih kognitivnih območij v možganih, tudi ta usihajo. Neuporaba ali nizka stopnja uporabe možganskih struktur se lahko konča v njihovem propadanju. Preprosto zaradi pasivnosti. Če človek na domala vse dogajanje gleda z nekim pasivnim opazovanjem, ne aktivira svojih možganov, in je njegov odziv okrnjen oziroma ga sploh ni, to po malem sproži propadanje in usihanje neuporabljenih delov možganov. Tako kot je za ohranjanje mišic pomembno fizično delo, tako je za ohranjevanje umskih in kognitivnih zmogljivosti pomembno umsko delo.

Kakšno?

Najpomembnejša je raznovrstnost. Kadar se človek aktivno udeležuje športnih ali učnih dogodkov in med tem načrtno razvija psihomotorične veščine, se trudi razumeti neko snov, se uči tujega jezika, posluša ali poustvarja glasbo, sočasno uporablja veliko struktur v možganih. Tudi ko poslušamo zvok in gledamo film in smo čustveno poglobljeni v neko vsebino, so naši možgani bistveno bolj angažirani, kot če bi gledali nemi film. Zato je zelo koristno, da se človek angažira s čim večjo količino svojih perceptivnih zmogljivosti oziroma da hkrati uporablja več vrst čutnih sistemov.

Kaj so prvi znaki Alzheimerjeve bolezni?

Če začnemo pri čutnem sistemu, je prvi znak izguba vonja oziroma poslabšanje kakovosti vohalnih dražljajev. Vohalni živec je namreč prvi možganski živec. Ti dražljaji so verjetno bili tudi evolucijsko, filogenetsko gledano prvi dražljaji, skozi katere so se začele izmenjave živčnih dražljajev v osrednjem živčevju. Potem sta šele prišla sluh in vid. Vid je mogoče najfinejša struktura, ki se je pri živih bitjih razvila kasneje.

Če je človek pasiven in ne aktivira svojih možganov, to po malem sproži propadanje in usihanje neuporabljenih delov možganov.

Kako se ocenjujejo prvi znaki?

S psihološkimi postopki, ki jim rečemo kognoskopija. To je vpogled v človekovo kognitivno zmogljivost. Gre za postopek z določenimi psihološkimi testi, ki so opisani tudi v knjigi Adijo, Alzheimer – prvi program za preprečevanje in zdravljenje kognitivnega upada,katere avtor je Dale Bredesen, dr. med.

S kognoskopijo dobimo vpogled, na katerem področju kognitivnih procesov je nekdo šibek, in se temu primerno tudi lahko določi terapevtski prijem, torej kateri segment delovanja možganov je treba z vajami in angažiranjem spodbujati.

Bolj ko smo v življenju razvijali in uporabljali svoje kognitivne zmogljivosti, bolj so se te ohranjale in delno avtomatizirale v refleksno področje. Cona udobja, v katero se danes človek spravlja z vsemi sodobnimi pripomočki – od navigacijskih naprav do vseh možnih digitalnih pripomočkov – nas pravzaprav degenerira, ker se opiramo na nekaj, kar je bilo nekoč za nas izziv.

Ali tudi vi delate kognoskopijo v svoji praksi?

Ne, jaz ne delam psiholoških testov, te izvajajo klinični psihologi.

Če se dotakneva še hrane. Kako je prehrana povezana s pojavom Alzheimerjeve bolezni? Kako naj bi se varovalno prehranjevali? Zlasti starostniki?

Hrana v starosti ne sme biti postavljena na prvo mesto. Dihanje, redno pitje vode ali nesladkanih tekočin in gibanje so pred hrano. Da bi starejši ljudje ohranjali svoje zdravje in umsko jasnost ali sposobnosti, morajo manj jesti, ker imajo šibkejša prebavila. Zaradi šibkejših prebavil težko prebavijo količine hrane, ki so jo prebavili v mladosti oziroma zgodnji starosti. Za stare ljudi je zdravo, da počasi izgubljajo težo in čim manj jedo. To je samodejno, naravno vzdrževanje zdravja in ohranjanje bistrosti uma. Odlična metoda za doseganje umske jasnosti je tudi prekinitveni post, to pomeni, da od zadnjega večernega obroka do naslednjega obroka mine šestnajst ur.

Prvo pravilo zdrave prehrane je uživanje čim več sveže, avtohtone, doma pridelane hrane in čim manj živil iz vrečk, pakiranj, embalaž, ki so dobro kemično zaščitena, da se leta in leta ne kvarijo. Najboljša preventiva pa je uživanje raznovrstne sezonske hrane. Problem obstoja človeka in zdravja je v raznovrstnosti, ne samo hrane, ampak tudi okolja, nadmorske višine, zraka, dejavnosti in socialnih stikov.

Raznovrstnost ohranja prilagoditveno raven na višku; kadar se človek zapre v ozko okolje in neha komunicirati, se začne njegovo propadanje, neprilagodljivost in to je tudi cona trpljenja, ki zagotovo marsikomu zagreni upanje v prihodnost.

Kaj lahko naredi tisti, ki ga je Alzheimerjeva bolezen že oplazila, da upočasni ali celo prepreči njeno napredovanje?

Dobro je, da čim prej poišče pomoč pri svojem lečečem zdravniku, ki ga bo usmeril k nevrologu in strokovno usposobljenim kliničnim psihologom, ki lahko ocenijo stopnjo njegove prizadetosti ter določijo terapije za ohranjanje in izboljševanje umskih zmogljivosti skozi ustrezno vadbeno podporo.

Bi še kaj dodali?

Tradicionalna kitajska medicina vsebuje posebno kategorijo dihalnih in telesnih vaj za ohranitev umskih in telesnih zmogljivosti, ki jo poznamo pod imeni qi gong in tai ji quan. Sočasna združitev misli, diha in gibanja je izredno zahtevna stopnja notranje povezanosti, ki ustvarja prostor za nova spoznanja in višje ravni zavedanja o razsežnosti in pomenu življenja.

Tatjana Svete 

Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 343 (februar 2022).

PETAR PAPUGA

Mag. Petar Papuga, dr. med., specialist za akupunkturo, je medicinsko fakulteto končal v Zagrebu. O tradicionalni kitajski medicini se je poučil na triletnem študiju v Pekingu in Šanghaju. Magisterij je opravil s področja epidemiologije raziskav o vplivih neionizirnih sevanj na ljudi. Živi in deluje v Komendi, ukvarja se z raziskavami na področju bioelektromagnetike in svetuje o naravnih metodah za izboljšanje kakovosti življenja. Več informacij: 041/759 577, 01/834 31 70; daofa7@gmail.com; www.papuga.si.

PRVI KORAK – OSEBNI ZDRAVNIK

Osebni zdravnik je vselej prva postaja za posameznika s sumom na demenco. Največkrat sledi napotitev k specialistu nevrologu ali psihiatru; v optimalnih pogojih se že na primarni ravni izvedejo nekatere laboratorijske preiskave, na primer pregled ravni vitamina B12 in folne kisline, ki lahko odkrijejo morebitne vzroke za spremembe v kognitivnem funkcioniranju.

Najkakovostnejšo obravnavo na sekundarni ravni pri nas lahko dobi posameznik v Ambulanti za kognitivne motnje, ki deluje v okviru Nevrološke klinike UKC Ljubljana. V tej ambulanti delujejo nevrologi, ki so specializirani za bolezni staranja, in ki po potrebi izpeljejo obširno diagnostiko, denimo slikovno diagnostiko, analizo likvorja, kliničnopsihološki pregled. Takšna celostna, multidisciplinarna obravnava je zlati standard obravnave bolnikov s sumom na demenco in je tudi z vidika terapije najboljša možna oblika obravnave.

Veliko informacij dobimo tudi na slovenskem združenju za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija (Spomincica.si).

Knjiga: Adijo, Alzheimer