Zgodilo se je nekega novembra pred mnogimi leti, ko sem bila stara šestnajst let. Dva meseca pred tem mi je umrl ati.

Bil je meglen zimski večer, ko sva se s prijateljico odpravljali gledat košarkaško tekmo, na kateri je igral moj brat. Bili sva že zelo pozni, ker sva risali za šolo.

Od doma sva šli peš in sva štopali. Moški, ki naju je pobral, je bil zelo prijazen in je rekel: »No, dekleti, tukaj pa morata izstopiti, ker ne grem več v vajino smer.« Lepo smo se poslovili in šli vsak svojo pot.

Hodiva le par metrov, ko zaslišiva za sabo motor. Obrnila sem se, da vidim, če je kakšen znanec. Ker je bila megla tako gosta, da nisi videl prsta pred sabo, sva šli naprej.

Takrat pa me je zadelo, kot da bi me nekdo močno udaril od zadaj v hrbet. Nato od zgoraj zaslišim močan doneč glas, ki mi je rekel: »Vstani, če ne, ne boš nikoli več. Vstani!«

Trudila sem se na vso moč, da se poberem, pa sem imela glavo težko kot tono. S težavo sem se obrnila in zagledala prijateljico, ki je tudi ležala na tleh in me klicala po imenu. V tistem me je spet zmanjkalo, videla sem le soj svetlobe pred seboj, za katerega pa mislim, da je bil avto , ki se je peljal proti nama. Prijateljica me je pobrala in odpeljala s ceste. Pomagat je prišel tudi moški, ki se je pripeljal domov v bližnjo hišo.

Od prvega trenutka sem govorila, da me je klical angel. Takrat tega nisem povedala mnogim ljudem, pa še od teh so se nekateri smejali in mi govorili: »Saj se vidi, da si se na glavo udarila.«

Jaz pa sem še danes trdno prepričana, da me je klical angel in to tudi z veseljem povem, ne glede na to, kaj si mislijo drugi.

Joži