Ko se prepustimo višjemu vodstvu

Izjemno težka življenjska situacija me je pripeljala do tega, da sem se začela ukvarjati z raznimi stvarmi, tudi z angeli. Bolje rečeno: dovolila sem, da so se oni začeli ukvarjati z mano. Na začetku bolj v smislu »poskusimo, škodovati ne more«, sedaj pa že v duhu uspešnega sodelovanja. Angeli me vodijo, izpolnjujejo moje želje … in me tudi opozarjajo. Na različne načine, največkrat prek intuicije.

Bilo je že pred leti. S sinom sva bila dogovorjena za sestanek v kavarni v središču mesta. Mudilo se nama je, v bližini ni bilo parkirišč in sem avto pustila kar na koncu ulice – jasno, na mestu, kjer se ne sme parkirati. Razgovor je bil zelo uspešen in s sinom sva se po končanem sestanku o zadevi želela še malo pogovoriti. Kar naenkrat pa sem postala nemirna, začelo me je preganjati, naj pogledam, kaj je z avtom. Kaj takega se mi ni še nikdar zgodilo. Svarilo je bilo tako močno, da sem šla na cesto. Šla sem toliko bliže, da sem videla, da avta pajek še ni odpeljal.

Vrnila sem se v lokal, pa še nisem bila mirna. S sinom sva se odločila, da greva do naslednje obveznosti na kosilo v drug lokal. Ko sva prišla do avta, je bil ob njem policaj, ki je nekaj zapisoval. Šla sem do avta in policaja vprašala, če me je zapisal. In da sva se midva takoj vrnila, da sva samo nekaj malega oddala. On pa je odgovoril, da je tudi nekaj malega zapisal. Če pa bi vedel, da sem tako simpatična, pa da tega ne bi storil. Sem mu rekla, da še vedno lahko zbriše … pa se je zasmejal in ni pustil nobenega »listka«.

Naslednji dan sem šla obiskat očeta v dom starejših občanov. Ker je močno snežilo, izjemoma nisem parkirala na parkirišču, ampak sem zapeljala do stavbe. Avta kot običajno tu nisem zaklepala, sploh pa, kdo pa bo hodil okrog v takem vremenu?

Oče je bil v dnevni sobi v drugem nadstropju, tokrat je sedel na vozičku ob radiatorju zraven okna, obrnjen proti sobi. Oče je bolehal za demenco, tokrat pa je bil zelo sprejemljiv za pogovor, zato sva kar nekaj časa kramljala.

Kar naenkrat mi reče, naj grem dol do avta, ker je nekdo zraven. »Kam?« sem ga začudena vprašala. »Dol, saj je čisto blizu, točno tu spodaj!« in pokaže proti oknu. Res pogledam skozi okno in vidim sprednji odbijač mojega avtomobila. Več nisem videla, ker je bil parkiran za steno. Poslovila sem se in šla dol. In glej: zraven avta je bil človek, ki se je umaknil, ko me je zagledal …

Kako je oče vedel za avto? Ni me mogel videti, ko sem prihajala, saj sploh ne more gledati skozi okno. Ob Domu je cel kup parkirišč, on pa je rekel, da je avto točno spodaj. Kako je vedel, da je nekdo ob avtu, saj ga s pogledom skozi okno ni bilo možno videti?

V obeh primerih so me angeli opozorili na morebitno nevšečnost. V prvem primeru skozi tako močno intuicijo, da sem morala na »prizorišče«, v drugem pa skozi mojega očeta, ki me še nikoli ni tako opozarjal, ki avta ni videl in je govoril, kot je pač čutil, da mora.

Poti, po katerih nam angeli sporočajo vse mogoče, so zelo različne, le pozorni moramo biti nanje …

Irena