»V daljni preteklosti so se ljudje zavedali medsebojne povezanosti, stalne interakcije z naravo in vsemi njenimi elementi, zato se jim je zdelo samo po sebi umevno, da lahko na to, kaj se jim bo v življenju dogajalo, vplivajo tudi s kamni; govorili so o magijskem vplivu kamnov. V zadnjih stoletjih pa smo se razvijali predvsem v smeri racionalnega uma, zato smo na številne fenomene, ki izhajajo iz medsebojne povezanosti z naravo, bodisi pozabili ali pa jih imamo za praznoverje, s tem pa smo se v veliki meri oddaljili od številnih dobrobiti, ki izhajajo iz razumevanja tovrstnih povezav.« Tako v svoji knjigi Enciklopedija izbranih zdravilnih kamnov, iz katere povzemamo članek, ugotavlja avtor Tadej Pretner.

Ko kamnina »umre«, izgubi svojo avro; takrat se začne lomiti in spreminjati v prah.

Čeprav imajo dragi in poldragi kamni danes za večino le okrasno vrednost, pa so jim tradicionalno pripisovali različne magijske moči, do katerih je imel človek prek njih dostop, zato so jih v svojih obredih uporabljali svečeniki raznih religij. Te moči so zaobjemale tako zaščito pred uroki kot sposobnost zdravljenja in iniciranja plemenitih lastnosti, po drugi strani pa je bila zelo prisotna tudi vera, da lahko tistemu, ki ima do njih nepravilen odnos, prinesejo nesrečo. Verjeli so, da se med kamnom in človekom, ki ga nosi, vzpostavi čvrsta vez duše z močjo kamna, ki se vedno odziva na tisto, kar je v človeku. Kdor je želel uporabljati kamen v magijske namene, je moral zato biti notranje čist, sicer ni mogel obvladovati njegovih moči.

V današnji družbi prevladujejo racionalisti, ki se običajno lotijo le stvari, katere razumejo, vendar pa sta ustroja človeka in vesolja precej bolj zapletena in povezana, kot je videti na prvi pogled. Vede, kot sta klasična fizika in biologija, so usmerjene na proučevanje pojavnega sveta, katerega delijo na živo in mrtvo naravo, meja med obema pa je raven celic.

Izhodišče, da proučujejo zgolj pojavni svet in pa razmejitev žive in mrtve narave z ravnijo celic, pa nam ne more dati ustreznih odgovorov, potrebnih za razumevanje številnih dogodkov in pojavov v materialnem svetu. Zato se racionalisti praviloma ognejo razlagam nekaterih stvari, čeprav njihov obstoj potrjujejo številna pričevanja – na primer pojavu duhov, možnostih zavestnega delovanja zunaj fizičnega telesa, drugih dimenzijah obstoja. Pa tudi nekaterim sila čudnim pojavom, ki so povezani s kamni – na primer, da lahko kak kamen prinaša srečo, nesrečo in podobno.

Včasih imamo vtis, da omenjene vede delujejo celo nekoliko nenačelno; zlahka recimo pojasnijo nekatere stvari s področja slišnih dražljajev, rade pa se ognejo poskusa razlage nekaterih »čudnih stvari« na področju vizualnih dražljajev.

ALI SO KAMNI ŽIVI?

Ker smo že iz osnovne šole naučeni, da delimo naravo na živo in mrtvo, organsko in anorgansko, se danes zdi večini zamisel, da so kamni živi, absurdna. Po drugi strani pa del strokovne in ne le ezoterične literature da slutiti, da temu le ni tako. Ameriški učbenik Chemistry, Matter, and the Universe (Kemija, snov in vesolje) pri definiciji življenja ne gre več na biološko raven, ampak ga definira na zelo zanimiv način; pravi namreč: »Življenje je vzorec vedenja, ki ga opazimo pri kemijskih sistemih, ko dosežejo dovolj zahtevno obliko kemijskih spojev.«

Tesla je bil prepričan, da kristali, predvsem tisti, ki vsebujejo silicij, na nek nam še nerazumljiv način živijo.

Do zaključkov, skladnih s to definicijo, sta prišla tudi ameriška avantgardna raziskovalca Cleve Backster (1924–2013) in Marcel Vogel (1917–1991). Backster je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izvajal številne poskuse z detektorjem laži. Pri nas je znan predvsem po tistih, s katerimi je skušal prodreti v čustva rastlin. Kasneje pa je skupaj z Voglom eksperimentiral tudi s kristali. Na podlagi teh poskusov ja zapisal tole misel: »Vse kaže, da se sposobnost občutenja ne zaustavlja na celični ravni. Vse mogoče stvari, ki smo jih do sedaj dogovorno imeli za nežive, bo očitno treba na novo ovrednotiti.«

MRTVI KAMEN NIMA AVRE

Za ljudi, živali in rastline je značilno, da jih za življenja obdaja avra, nefizična zasnova živih fizičnih teles, po smrti pa avro izgubijo. Druge značilnosti živih bitij pa so, da se že v začetku formirajo v neko tipično obliko, ki potem raste in se razvija, da se jim manjše poškodbe na fizičnih telesih same zacelijo, da se odzivajo na okoliške dražljaje, imajo spomin … In vse te lastnosti najdemo tudi v svetu kamnov/mineralov:

• Življenje, smrt in avra –Ker sega avra zunaj meja fizičnega telesa, jo je moč prek Kilnerjevega zaslona opazovati oziroma fotografirati s pomočjo visokonapetostne Kirlianove tehnike fotografiranja. Na teh fotografijah je jasno razvidna avra tudi okoli kamnin. Ko pa kamnine »umrejo«, na fotografiji avre ne zasledimo več, fizično pa se to odrazi tako, da se začne kamnina lomiti in spreminjati v prah. Osnova vseh oblik življenja je torej energija, pri dogovorno neživih snoveh pa gre le za nekoliko drugačno vibracijo te energije.

• Tipična oblika, rast in razvoj – Na podlagi eteričnih formativnih sil izoblikujejo vsi organizmi neko točno določeno samosvojo in prepoznavno obliko, po kateri jih lahko ločimo. Takšne sile delujejo tudi na formiranje kristalov. Morfična polja se pri kristalih med seboj nekoliko razlikujejo, zato tudi razlike med oblikami in koti ploskev posameznih kristalov, v kakršne se v začetku formirajo in potem rastejo. V informacijski strukturi morfičnih polj pri kristalih so tudi postavke, ki opredeljujejo velikost različnih vrst kristalov. Tako recimo kristal barita nikoli ne more zrasti do velikosti, v kakršno lahko zraste kamena strela. Pri prozornih ali prosojnih kristalih nečistoče pogostokrat kažejo posamezne faze rasti. Kar se tiče razvoja, pa je nesporno, da celo v najčvrstejših stenah potekajo preobrazbe, v katerih lahko preide en mineral v drugega oziroma v kamnino (metamorfni procesi).

• Samozdravljenje poškodb – Ko je kristal povsem razvit, je pogosto izpostavljen različnim zunanjim vplivom. Lahko se zgodi, da poči ali da celo odpade del kristala. Če ima na voljo talino, se razpoke zacelijo, večkrat pa se ponovno formira tudi odpadli del kristala.

• Spomin in odzivi mineralov/kamnin – Od nekdaj je bilo v starih kulturah znano, da je mogoče posamezne kamne programirati za določene namene – vnesti vanje informacijo, ki si jo kamen zapomni in se nato odziva v skladu z njo. Nikola Tesla je bil prepričan, da kristali, predvsem tisti, ki vsebujejo silicij (lat. Silex =kremen), na nek nam še nerazumljiv način živijo. Iz njegove misli, da »kristali vsebujejo čisti razvid formativnega življenjskega principa,« lahko sklepamo o Teslovem stališču, da lahko s pravilnim pristopom iz kristalov dobimo podatke o vsem, kar se je kdajkoli zgodilo na Zemlji. Kamni, ki vsebujejo silicij, so pač v zemeljski skorji večinsko zastopani, vemo pa, da je silicij v računalniških enotah nosilec spomina. Lastnosti električne energije, s pomočjo katere se v tehničnih napravah »gibljejo« informacije, pa imajo na nek način tudi naše misli in čustva. Če ob tem upoštevamo še piezoelektrični učinek, postane možnost, da s čustvi in mislimi vplivamo na kristal, ki se nato ustrezno odzove, razumljivejša.

R. M.

Knjiga: Enciklopedija izbranih zdravilnih kamnov