Kaj se zgodi, ko umremo? To je vprašanje, ki se ponavlja iz dneva v dan, iz stoletja v stoletje. Na zemlji še nekaj časa žalujemo za umrlim, potem pa, ko se naučimo živeti z izgubo, se ga vsakodnevno spominjamo.

Kaj pa duše tistih, ki se vračajo v podobi duhov, ali pa samo njihov glas brez podobe? Ali so umrli nenadne smrti, na katero niso bili pripravljeni …

Tudi gospa Marija je umrla, v jesenskem času, pred nekaj leti. Bila je bolna in težko je hodila, vendar pa je bila še vedno prisebna ter dobra mama, babica in prababica.

Umrla je na domači hiši, v krogu svoje družine. Mislimo, da je imela lahko smrt, saj je le mirno zaspala. Slovo od nje pa je bile za vse težko in boleče. Vsi so žalovali, najbolj pa jo je pogrešala njena hčerka, takrat štiriinšestdesetletna Minica. Morda je bil ravno to razlog, da se je umrla mati vrnila. Kmalu po pogrebu je Minica pospravila njene stvari; nekaj jih je darovala, nekaj pa sama obdržala. Pospravila je tudi njeno sobo. Tam naj bi kasneje njeni pravnuki imeli delovni kabinet.

Vendar se je mati kmalu vrnila. Ni bil privid, bila je njena pojava in njen ljubeč glas. Stala je ob vznožju Minine postelje in jo tolažila, naj preneha jokati, saj je z njo vse v redu, in naj raje pazi nase, ter jo še pokrila, da se ne bi prehladila. Dogodek je bil pretresljiv. Vendar se je mati še nekajkrat oglasila in posvarila svojo hčer zaradi dogodkov, ki so sledili v njenem življenju.

Kmalu je Minica, po pogovoru z drugimi, spet uredila materino sobo tako, kakršna je bila ob času njene smrti. Ta je še vedno pripravljena in čaka na njeno vrnitev. Vendar se gospa Marija od takrat ni več oglasila. Verjetno je uredila vse stvari, ki ji niso pustile oditi z Zemlje, in je šele sedaj z mirno dušo lahko odšla v onstranstvo.

Ta dogodek najbrž ni osamljen, vendar pa nam jasno dokazuje, da bdijo nad nami angeli varuhi, ki so lahko tudi naši ljubljeni, ki so že pokojni. Vendar pa mnogi ne bodo verjeli, dokler sami ne bodo doživeli.

Polonca