Moja babica je bila že v letih. Doma, pri moji mami je ležala bolna, ni mogla govoriti, ker jo je kap. Bila je v devetdesetem letu starosti. Takrat je bil moj sin star štirinajst let. Moja babica ga je imela izredno rada. Ker je ni mogel videti tako slabotne, je ni obiskoval.
Utrujena sem sredi noči ležala v postelji, sin pa v njegovi sobi. Vrata v njegovo sobo so bila zaprta. Ura je bila nekaj čez enajsto. Vrata od spalnice, v kateri sem dremala z možem, so bila odprta. Naenkrat so se vrata odprla in nazaj zaprla s treskom. V trenutku me je sin poklical, stekla sem do njegove sobe in odprla vrata. Ko sem jih odprla, je mimo mene hušknil rahel vetrič. Sledila sem mu do balkonskih vrat, ki so bila nasproti vrat sinove sobe. Balkonska vrata so bila zaprta, tako da ni moglo biti prepiha. Sin se je ustrašil, jaz pa sem ga potolažila, da se je prišla njegova prababica poslovit od njega. Zatem se je pojavil v meni občutek spokojnosti in miru. Čez nekaj dni je babica umrla.
Moj oče je zbolel za pljučnim rakom. Dve leti sem skrbela zanj, čeprav ni živel z menoj in z mojim bratom že od zgodnjega otroštva. Želel si je, da bi šel v dom upokojencev, saj jaz nisem mogla popolnoma prevzeti skrbi zanj, ker sem še zaposlena. Ko je bil na Pohorju v bolnišnici, sem mu čistila stanovanje, vse oprala in podobno. Njegovo stanovanje je imelo specifičen vonj.
Dva tedna pred njegovo smrtjo je dobil prostor v domu upokojencev Pobrežje. Bil je vesel, čeprav se je njegovo zdravstveno stanje zelo slabšalo. Vedno me je spraševal, kako mi bo vse povrnil, a seveda nisem pričakovala nič v zameno in sem mu to tudi povedala.
Nazadnje sem bila pri njem v domu na obisku v ponedeljek in ko sem odhajala, sem mu rekla, da se vidiva v sredo. V torek sem po službi sedla v osebni avto, da se odpeljem domov. Naenkrat sem zavonjala močan vonj po njegovem stanovanju. Pozorno sem pregledala avto, ali je mogoče v njem kakšen kos perila ali njegova stvar, ker je bil vonj tako močan. Našla nisem ničesar. Vso pot iz Ruš do Limbuša sem vonjala ta vonj po njegovem stanovanju. Pomislila sem, da pa se mi mogoče že meša od vsega. Ko sem se pripeljala domov, sem odšla v hišo po knjige, ki sem jih morala vrniti v knjižnico. Zopet sem sedla v avto. Vonja ni bilo več. Naslednji dan me je v službo poklicala medicinska sestra, da je moj oče ob osmih zjutraj umrl.
Julija lani sem delala marelične cmoke, ki jih je imel možev stric, ki je živel v Sarajevu, zelo rad in jih je vedno pohvalil. Ko sem jih delala, sem si naglas rekla: »Ja Ado, pridite na marelične cmoke, tako dolgo vas že ni bilo pri nas!« Ves čas so se mi misli vrtele okoli njega … Čez dve uri pa je prišla svakinja in mi povedala, da je Ado umrl. Ne vem, ali je to bilo naključje ali kaj, saj sicer nisem toliko razmišljala o njem. Presodite vi …
Po vseh teh izkušnjah verjamem, da je nad nami nekdo, ki vodi naše življenje, neka višja sila.
Sabina