Pred nekaj leti sem se odločila silvestrovati v Bratislavi, na Slovaškem. Ker sem pred leti spoznala Slovakinjo iz Bratislave, sem se odločila, da ji po dolgem času spet pišem in ji sporočim moj prihod. Ker sva bili dobri kolegici, dolgo sva si pisali in tudi večkrat me je povabila v Bratislavo, sem bila prepričana, da mi bo kmalu odgovorila.

Čakala sem in čakala, a odgovora ni bilo. Poiskala sem še njen e-naslov in ji pisala, a tudi nič. Zdelo se mi je zelo čudno, saj vem, da bi mi hitro odgovorila, če bi bilo vse v redu z njo. Zvečer sem razmišljala, kaj pa če se je odselila? Kaj pa če se ji je kaj zgodilo? Mogoče je imela kakšno nesrečo? Zelo me je zanimalo, kaj se je zgodilo z njo, hkrati pa sem si mislila, da nikoli ne bom izvedela, kaj se je v resnici zgodilo z njo … Zaspala sem.

Malo pred polnočjo me je prebudil čuden zvok. Prepričana sem bila, da me budi mama, zato sem jo tudi vprašala, kaj počne. V tistem hipu je mama stopila iz kopalnice in me začela spraševati, kaj počnem in zakaj ropotam. Ko je stopila iz kopalnice, je prižgala luč in v hipu je nehalo ropotati. Šla je pogledat še po stanovanju, a ni bilo nikogar, saj živiva sami. Bil je čuden ropotajoč zvok, kot da bi nekdo tolkel po radiatorju … a radiatorja ni bilo v bližini. Zvok pa je bil čisto blizu mene, ropotalo je pri mojih nogah. Mami se je zdelo, kot da nekdo ropota s posodo. Seveda nisem mogla zaspati in sem razmišljala naprej: Kaj če se je Slovakinji res kaj zgodilo in mi hoče sporočiti, da je ni več med nami?!

Čez nekaj dni so se spet dogajale čudne stvari. Telefon je dvakrat zvonil in to v čisto drugačnem tonu kot ponavadi. Ko sem se oglasila, je bilo prvič na drugi strani zasedeno, drugič pa je bila tišina … Vsake toliko časa je nekaj čudno in nenavadno zaropotalo, nakar smo takoj šli pogledat, pa ni bilo nikogar.

Zvečer pa, ko sva se s fantom odpravila spat, sem v kotu zagledala zelenkasto svetlobo, in ko sem še enkrat pogledala v kot, je bila le še trda tema. Fantu sem rekla, naj pogleda v kot, in rekel je, da je tudi on videl čudno svetlobo, ki se je celo premaknila proti oknu. Naj omenim, da je to bilo na podstrešju, v mrtvem kotu, kamor z nobene strani ni mogla sijati kakršna koli svetloba … Seveda spet nisem mogla zaspati.

Danes sem prepričana, da mi je hotela Slovakinja le sporočiti, da je ni več med nami, saj so se mi čudne stvari nehale dogajati, kakor hitro sem se popolnoma sprijaznila z mislijo, da se ji je nekaj zgodilo.