Mojemu staremu očetu se je pripetilo nekaj, kar se je prav gotovo že tudi komu drugemu. Prav tako bi poprej tudi omenil Aškerčevo pesem Mejnik, ki govori o srečanju z dušo nedavno umrlega soseda.

Stari oče – po imenu Anton – je svojo mladost preživel na Dolenjskem. V tistih časih se je iz kraja v kraj hodilo peš in ne tako kot danes z avti in kolesi.

Tako se je neko noč tudi Anton vračal po že nemalokrat prehojeni poti domov v vas. Spremljal ga je pes, ki mu je bil zvest in dober prijatelj že več let. Če si mu velel, je napadel karkoli in kogarkoli, ni se bal ne kač, ne srnjadi ali divjih svinj.

Tistega poletnega večera sta se torej vračala domov v vas. Pot je vodila skozi gozd in ker je bila ura že pozna, se v gozdu ni videlo drugega kakor komaj razločljivih obrisov krošenj visokih dreves.

Naenkrat je pes obstal, se potuhnil in začel renčati. Antonu se je vse skupaj zdelo malo čudno, saj se pes tako ni vedel še nikoli. Nato mu Anton veli, naj napade tisto, zaradi katerega tako renči. Pes je sicer poskočil v tisto smer, toda že naslednji trenutek je zacvilil in se z repom med nogami privil Antonu med noge.

Anton je nato raje pospešil korak, pes pa se ni premaknil niti centimetra stran od njegovih nog. Hkrati se je Antonu ves čas zdelo, da nista sama, vendar kljub pozornemu opazovanju ni videl nikogar.

Ko sta nazadnje le srečno prispela v vas, je Anton kmalu izvedel, da je ta večer umrl njegov dedek. To pa je dalo Antonu kar precej misliti, saj se je takoj spomnil nenavadnega srečanja – pravi, da ga je prišel dedek še zadnjič obiskat.

Matej