Rodila sem se z jasnovidnimi in drugimi nadčutnimi zaznavami. Tako sem tudi smrti svojih najdražjih videla že prej, preden so se tudi res zgodile. Ko se je na pot v onstranstvo odpravljal moj zvest prijatelj iz otroštva, sem pol leta pred tem večkrat sanjala, da odhaja, jaz pa sem ga poskušala potegniti nazaj. Neuspešno. Od njega sem se morala posloviti, na njegovem pogrebu pa me je nenadoma prešinila misel, da se moja kalvarija v življenju šele začenja.
Najprej je hudo zbolela moja mami. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj ji je, sama pa sem neko noč sanjala moškega v beli halji, ki mi je dejal, da ima raka in ji ni več pomoči. Ko so ji končno postavili diagnozo, ki sem jo že poznala, se je izkazalo, da je moški iz mojih sanj, ki ga prej nisem še nikoli videla, mamin onkolog. In glede na njegove napovedi v snu sem slutila, da zdravljenje ne bo uspešno. Mami je umrla v bolnici in tisti večer, preden so mi sporočili, da je preminila, sem močno začutila, da jo moram objeti. Šla sem v njeno sobo in objela zrak nad posteljo, kakor da je ona tam. In v tistem trenutku sem zagledala njenega duha. Vedela sem. Dotrpela je. A obiska njenega duha nisem čutila kot slovo, ampak kot njeno vrnitev domov. Ponoči sem sanjala njen obraz, ki je bil mlad in nasmejan, in videti je bilo, da je srečna. Zjutraj so mi iz bolnice sporočili, da je umrla.
Nekega dne, ko sva z očetom popila kavo in sem hotela pomiti njegovo šalico, sem v njej zagledala jasno izpisano besedo: smrt. Ustrašila sem se, saj sem takrat že vedela, da so se taka sporočila moje podzavesti že večkrat izkazala za resnična. Kmalu zatem je oče zbolel in postavili so mu diagnozo: rak. Bil je operiran in šlo mu je na bolje, potem pa sem v snu videla črno kačo, ki je ležala na njegovih prsih. Naslednji dan sem izvedela, da je dobil pljučnico. Nato je šlo z njim samo še navzdol. Neke noči sem sanjala, da je v zaporu in ko je vstal iz postelje in se obrnil k meni, je bil mlad in nasmejan. Nato je odšel proti rešetkam zaporniške celice, ki so se samodejno dvignile in celica se je odprla. Ob tem me je preplavil mir. Naslednji dan je oče padel v komo in umrl. Ko je izdihnil, sem bila ob njem in takrat sem, kot v sanjah, začutila blažen mir. Kot bi se osvobodil.
Neke noči sem sanjala našo psičko, nad katero je stala starka s koso. Ko sem se prebudila, sem vedela, da to ne pomeni nič dobrega. In res se je psički tisti dan zdravstveno stanje tako na hitro poslabšalo, da sem jo odpeljala k veterinarju. Po preiskavah sem izvedela, da ima raka na jetrih. Naredili smo vse, da bi jo rešili, a žal neuspešno. Zato sem se s težkim srcem odločila za evtanazijo. Uspavali smo jo doma in ko je veterinarka odšla, sklenili smo namreč, da jo bomo pokopali sami, sem nad psičko zagledala njenega duha. Bil je bele barve in začutila sem blažen mir. Kot takrat pri očetu.
Po izgubah sem začela intenzivno doživljati »obiske« svojih pokojnih najdražjih. Videvala sem jih v sanjah, pa tudi v budnem stanju. In z njimi komunicirala. In ko sem tudi sama hudo zbolela, ko mi je bilo najtežje in sem se že videla v grobu, so mi prav oni stali ob strani, mi pomagali in me spodbujali, da nisem klonila. In prav z njihovo pomočjo sem prišla do spoznanja, ki mi je rešilo življenje. Do afirmacije: Jaz sem Življenje in Nič Smrti, o kateri danes pišem in o njej učim.
Marisa
