Moj oče je prevzel v našem kraju, kjer sem se rodila, odgovorno strokovno tehnično mesto in je vedno bolj napredoval. Živeli smo v za te čase zelo dobrem blagostanju, saj je oče imel dobro plačano državno službo v bližnjem zdravilišču.

Toda prišla je druga svetovna vojna. Leta 1944 je bil oče mobiliziran v NOB, da ga potrebujejo kot strokovnjaka na osvobojenem ozemlju, kajti bil je deloma delovni invalid s krajšo nogo. Težko smo čakali, kdaj bo konec vojne, sploh ker nas je okupator tako rekoč postavil na cesto, češ da je šel oče sam v partizane. Imela sem slutnje, da se oče ne bo več vrnil. Mati je stalno jokala, kaj bo, če očeta ne bo, kajti ona ne bo mogla sama preživljati petčlanske družine.

Tako je bila svoboda. Čakali smo eno leto. Očeta ni bilo. Izvedeli smo, da je bil ustreljen iz samega ljubosumja, ker je bil takšen strokovnjak – da bi ga nasledil njegov vajenec, ki se je usposobil pri njem. Ta pomočnik je dajal lažne podatke o mojem očetu, da še do danes ne vemo, zakaj je bil ustreljen in kje je njegov grob. Ta pomočnik je igral igro življenja, da je prevzel očetovo delovno mesto. Toda narava je vedno pravična. Ko je peljal domov avto Ford, ki je bil nekoč last našega očeta, je na poti imel težko prometno nesrečo in se je ubil.

S šestnajstimi leti sem morala po končani nižji gimnaziji takoj v službo, čeprav je oče želel, da bomo po končani vojni šli v Ljubljano in se tam šolali, kajti tja je v hranilnico nalagal tudi denar za stanovanjsko hišo. Vendar smo bili od posledic vojne psihosomatsko več ali manj prizadeti. Kolikor sem prej imela veselje za študij medicine, kot je želel oče, me je po tem minila volja, prej razigran otrok pa sem bila sedaj otožna, dostikrat sem jokala, tako da mama ni videla, ker je tudi ona bila prizadeta.

Družinske pokojnine nismo dobili, češ da je oče bil v okupatorjevi službi. Ker pa sem imela takšno delovno mesto, mi je sprožilo intuicijo, da grem sama v obnovo postopka na takratno vlado. Takrat sem imela osemnajst let. Ko sem vse te zadeve povedala, mi je starejši uslužbenec svetoval, kako naj naredim obnovo postopka. To mi je uspelo in mati je šest let po svobodi le dobila družinsko pokojnino.

Oče je bil zelo navezan na mene kot edino hči. Vedno ko sem imela v družini kak problem, bilo je namreč vse na meni, sem ponoči sanjala o očetu – kako je vojne konec, kako smo bili veseli, da smo zopet skupaj, da ne bo več problemov, da bomo živeli v blagostanju kot poprej, naslednji dan pa mi je prišlo v intuicijo, kako rešiti ta problem.

Sama sledim novo duhovno dobo. Ko sem vse družinske probleme nekako uskladila, sem šla tudi na kanaliziranje. Tam sem izvedela, da je bil oče po krivici ustreljen, da je v tem življenju resnično delal samo dobro. Da je bil v prejšnjem življenju španski inkvizitor in je moral dati ustreliti štirideset ljudi, v tem življenju pa je moral tako poplačati slaba dela. Sedaj pa da je reinkarniran na Švedskem v bližini Göteborga, da je edini sin, ki živi na lepem posestvu, v dobrem blagostanju, da se ukvarja z astrologijo in je sedaj star sedemnajst let. Po vsem tem sem razmišljala, da že točno sedemnajst let nisem več sanjala o očetu!

Angela