Deviški pas je posebna naprava, izdelana iz kovine in usnja, najpomembnejše pri njej pa je, da ima ključavnico. Temu srhljivemu predmetu je botrovala zamisel, da naj bi z njegovo pomočjo soproge vojakov, ki so v osemnajstem stoletju odšli v vojsko, ostale krepostne. Ostudno napravo so pritrdili ženskam okrog bokov in spolovil, da med odsotnostjo njihovih partnerjev vanje ne bi mogel prodreti kakšen drug imetnik penisa. Svoje izvoljenke pa zaklepajo tudi samci. O tem in drugih spolnih dogodivščinah v živalskem svetu piše v knjigi Seks v svetu narave biologinja Carin Bondar, doktorica populacijske ekologije z univerze Britanske Kolumbije v Kanadi. Članek povzemamo iz njene knjige.

Na paritvene zamaške naletimo pri skoraj vseh skupinah živali.

Vklepanje partnerkinih spolnih organov je pri človeški živali seveda precej nenaravna praksa, uporaba pasov kreposti v živalskem svetu pa je razširjena in izredno pogosta iz številnih biološko smotrnih razlogov.

TELESNA IN ČUSTVENA ZAPORA

Najobičajnejši je, da samec, potem ko se je sparil s samico, svoji koristi na ljubo prepreči enako dejanje drugim samcem, saj ima njegova sperma tako največ možnosti, da oplodi njena jajčeca. In kako to najučinkoviteje doseže? Tako, da v samičino spolno odprtino ali vrh nje namesti paritveni zamašek – za katerega pa ne obstaja ključ kot pri deviškem pasu, temveč zgolj biološka prepreka.

Na paritvene zamaške naletimo pri skoraj vseh skupinah živali, od drobcenih parazitov do naših najbližjih sorodnikov, primatov. Zaradi pogosto nasprotujočih si potreb samcev v primerjavi s samicami so s paritvenimi zamaški povezane vedenjske in fiziološke taktike tako različne, kot so si različni organizmi, ki jih uporabljajo. Poleg tega, da zamašijo spolovilo z lepljivo snovjo, številni paritveni zamaški za nameček vsebujejo pomirjujoče substance, katerih namen je zmanjšati seksualno dovzetnost samice. S tem je poskrbljeno, da postane samica telesno in čustveno nedostopna.

Paritveni zamaški imajo tudi vlogo svarilnega znamenja za druge samce. Velik in morfološko prepoznaven zamašek, pritrjen na samičina spolovila, jasno sporoča morebitnim snubcem, kakšen je njen paritveni status, zaradi česar se bodo samci nemara raje izognili »zaznamovanim« samicam, pač odvisno od ekološke naravnanosti posamične vrste. Spričo teh značilnosti se zdi celotna zamisel o paritvenih zamaških strašansko nepravična do samic. Obstaja sicer nekaj vidikov, povezanih z oblikovanjem paritvenih zamaškov, ki so samici v prid. Na žalost pa je biologija krepostnega pasu v glavnem pod nadzorom samcev.

VEVERICE

Večina paritvenih zamaškov je iz amorfnega materiala, ki ga samec skupaj z drugimi snovmi izbrizga z ejakulatom. Mehurčkasti, želatinasti zamaški so sprva tekoči in jih samec bodisi vnese v vagino neposredno ali pa na ustju naredi prevleko, ki se strdi v nekaj urah ali dneh.

Nekateri zamaški so učinkovitejši od drugih – pri pajkih baldahinarjih je dokazano, da starost in velikost paritvenega zamaška vplivata na njegovo čvrstost. Veliki zamaški, ki imajo dovolj časa, da se strdijo, so dosti učinkovitejši kot manjši ali novejši, ki še niso koagulirali. Takšen paritveni zamašek lahko vzdrži nekaj dni ali tudi vse samičino življenje, odvisno od vrste.

Paritveni zamaški večkrat vsebujejo tudi pomirjevalne substance za zmanjšanje seksualne dovzetnosti samice.

Rok trajanja zamaška je v neposredni povezavi z morfologijo spolovil. Večina pajkovk ima tri genitalne odprtine – v dve samec odloži spermo, ena ločena pa je namenjena ovipoziciji (odlaganju jajčec). To je pomembna značilnost številnih paritvenih sistemov pri nevretenčarjih, saj pomeni, da samec lahko zamaši samičini odprtini, ne da bi ji preprečil izleganje njegovega zaroda. Pri večini sesalcev in primatov je vstavitev sperme in odlaganje jajčec ali pa rojevanje živih mladičev vezano na isto odprtino – kar pomeni, da imajo paritveni zamaški veliko krajšo življenjsko dobo in se razpustijo, da bi se lahko uspešno izvršil naslednji korak v procesu razmnožitve.

V popolnem svetu (za vstavitelja zamaška) bi pas kreposti ostal na svojem mestu vse do zadnjega trenutka, vendar je le redkokdaj tako. Opazovanja so pokazala, da samcem in samicam uspe odstraniti paritveni zamašek, ki ga je namestil nekdo drugi. Samica morda ni povsem zadovoljna s svojim spolnim partnerjem ali pa je bila prisiljena k spolnemu aktu. Zadnje, kar si želi, je, da ostane zapečatena in obsojena na potomstvo, ki ga je zaplodil kakšen priskutnež. Samice prave veverice (iz družine Sciuridae) paritvene zamaške »izbezajo« in jih zaužijejo. Pri teh in drugih glodavcih ter pri primatih, vrečarjih in netopirjih paritveni zamaški vsebujejo beljakovine – zakaj si torej samica ne bi po koitusu privoščila skromne malice?

Za odstranitev paritvenega čepa pa si ne prizadevajo samo samice; tudi samcem, ki še niso imeli priložnosti odložiti svoje sperme pri neki samici, bo veliko do tega, da odmaknejo pregrado. Pri nekaterih vrstah samci porabijo precej časa in truda za odstranitev paritvenih zamaškov drugih samcev – da bi pozneje vstavili svoje.

PODGANE IN OPICE

Podgane (naddružina Muroidea) imajo dobro proučen sistem parjenja, pri katerem se pogosto zgodi, da postanejo samci seksualno prezasičeni. To pomeni, da dobesedno iztočijo vso spermo, nato pa traja približno petnajst dni, da se njihova plodnost povrne. Nekatere vrednosti ejakulata se obnavljajo počasi, med drugim sestavine semenskih zamaškov in tudi seme.

Pri podganjih samcih je zanimiv pojav, ko stik z novo samico pri njem spodbudi seksualno vedenje – kar velja celo za seksualno prezasičene. Čeprav samec ne premore niti trohe semena, preide k dejanju in vseeno občuje s samico, saj se še vedno zmore povzpeti nanjo in vstaviti penis v njeno vagino. Le semena ne izbrizga. Ampak čemu bi se samec vdajal takšnemu ravnanju, če zgolj zapravlja moči in nima nobenih možnosti, da bi zaplodil potomce? Uganili ste – da bi odstranil paritveni zamašek, ki ga je tja namestil samičin prejšnji spolni partner. Ugotovljeno je bilo, da te nesemenske kopulacije prav zares odmaknejo paritveni čep in odstranijo tekmečevo spermo.

Tovrstni mehanizem je nemara tudi v ozadju pojava »postkoitalnega naskoka« pri samcih kate, polopice s črno-belim pasastim repom (Lemur catta). Ko samec neha občevati s samico, se pogosto zgodi, da se vnovič povzpne nanjo in jo zgrabi okrog života, ne da bi prišel v stik z njenimi spolovili. Menimo, da samci s tem početjem podaljšajo življenjsko dobo paritvenega čepa, saj tako zagotovijo, da se izločena snov popolnoma strdi. Čeprav se to mogoče zdi slaba kupčija za samico, je v nekaterih ekoloških okoliščinah zanjo dobrodejno, da se s samcem stisne v postkoitalni objem. Če je ta njen posebni izbranec, bo možnost, da tako podpre njegovo razmnoževalno uspešnost, ugodna tudi zanjo. Res je bilo pogosto opaženo, da se je samica pri svojem najljubšem samcu potegovala za postkoitalni naskok.

SAMICE SE ZAČEPIJO SAME

Čeprav so za veliko večino paritvenih zamaškov odgovorni samci, obstaja več primerov, ko se samice po opravljeni kopulaciji začepijo kar same. Za takšno dejanje obstaja več biološko tehtnih razlogov. V paritvenih sistemih, v katerih samci občujejo nasilno oziroma posiljujejo samice, čep v samičinih spolovilih preprečuje neželene seksualne ponudbe. Pri vrstah, pri katerih seks sicer ni nujno nasilen, vendar je samica že dobila dovolj sperme, je zanjo prav tako smiselno, da je začepljena, ker ji to omogoča porabljati čas in energijo za druge pomembne dejavnosti.

Pajkovke zlatega mrežarja (Nephila clavipes) so izključno odgovorne za izdelavo strjene plošče nad svojo genitalno odprtino. Naredijo jo usklajeno z ovipozicijo in te brezlične plošče so izredno učinkovite pri preprečevanju poznejših kopulacij s samci, ki so veliko manjši. Samci nikakor ne morejo več vstaviti svojih pedipalpov, ko si je samica nadela pas kreposti. Edine samice, ki se same zapečatijo, so tiste, ki so se pred tem večkrat zapored sparile, kar pomeni, da je zanje, potem ko so zbrale zadostno količino sperme, v biološkem pogledu pametneje, da postanejo nedostopne za približevanja novih prosilcev.

So pa tudi samice, ki jih paritveni čep spodbudi k mračnejšim dejanjem. Samice pajka Leucauge argyra, ki spreda kolesasto mrežo, takoj po kopulaciji iz svojih genitalnih cevk izločijo lepljivo snov, da ujamejo samce za pedipalpe. Samec se mora boriti, da bi se osvobodil – zamislite si lepljivo past v velikosti pajka –, pri čemer ima samica na voljo obilo časa, da ga požre.

R. M.

Knjiga: Seks v svetu narave – o spolnosti in parjenju z vseh strani