Duhovni svet se lahko pokaže tudi na nebu. Skozi oblake. V to verjame Iztok Krevs, mizar iz Kranja, ki je o duhovnih videnjih napisal knjigo Dragulji onstranstva – ozdravljajoča ljubezen angelskih oblakov. Znamenja v oblakih je začel dobivati dve leti po tragični izgubi sina Mateja, ki si je pred šestimi leti vzel življenje.

»Videl sem človeka z razprostrtimi rokami, kakor podoba Jezusa, ter podobo mojega sina s številko 25 – toliko let je imel, ko je umrl.«

Na nebu je našel osvobajajoča znamenja, da posmrtno življenje ni iluzija in da njegov sin Matej še živi. Knjige sprva ni imel namena napisati. »Enostavno se je zgodila. Duša je hotela ven dati ali bolečino ali podeliti to lepoto božjega,« pojasnjuje avtor prvenca, ki je opremljen s čudovitimi fotografijami oblakov na nebu in je lahko v veliko psihoterapevtsko pomoč ljudem, ki so izgubili svojce.

Kako ste začeli dobivati svoja videnja in v njih prepoznavati božja znamenja?

Razkritje nebes in božjega v oblakih ni nekaj novega. Že v Stari zavezi v drugi Mojzesovi knjigi je zapisano: »In zgodilo se je, ko je Aron govoril vsej občini sinov Izraelovih, da se obrnejo proti puščavi, in glej, slava Gospodova se je prikazala v oblaku.« To pomeni, da Božje razodetje, kot se je meni denimo razodela slika svetega Trojstva, ni nekaj novega. Bog se je že v zgodovini razodel v obliki oblaka. To ni znanstvena fantastika ali nekaj, kar si domišljam; to je potrdil tudi kranjski župnik, ki je napisal spremno besedo v knjigi.

Ste začeli videnja in sporočila dobivati po sinovi smrti ali ste jih imeli tudi že prej?

Ko sem bil star štiri leta, sem imel videnje. Pred seboj sem zagledal osupljivo lepo gospo. Ne vem, ali je bila Mati Marija ali angel. Oddajala je čudovito belomodro svetlobo. Nikogar nisem poklical, nič nisem jokal. Samo gledala me je. Verjetno so »tam zgoraj« že takrat vedeli, kaj se mi bo zgodilo. Ne vem, lahko samo ugibam, ali je morda sin umrl zato, da sem napisal to knjigo in da sem dobil te podobe, da jih lahko pokažem naprej. Prvo videnje je bilo torej pri štirih letih, potem pa se do sinove smrti ni dogodilo popolnoma nič.

Kakšno je bilo prvo znamenje na nebu in kako se vam je razodelo?

Pred leti sem posnel svojo glasbeno zgoščenko in za podlago sem želel dodati fotografijo sončne zavese iz oblakov. Tovrstnih posnetkov je veliko na internetu, toda želel sem imeti svoj posnetek. Nekega jutra, ko sva šla s psičko na sprehod, bilo je kakšne tri, štiri mesece po sinovi smrti, sem strmel v oblake, če bom morebiti uzrl svetlino sončnih žarkov izza oblaka. A namesto svetline se mi je prikazalo prvo znamenje. Prikazovalo je sinov odhod. Videl sem človeka z razprostrtimi rokami, kakor podoba Jezusa, izrisala pa se je tudi podoba mojega sina in številka 25. Toliko let je imel, ko je umrl.

Se je po tragični izgubi sina vaš odnos do smrti kaj spremenil?

Moji ženi – ki je v knjigi napisala, da je pot, po kateri pridemo do stanja, da nas ni več strah smrti, skrajno trnova – so umrli vsi trije njeni fantje, in vsi trije na nedeljo. Najprej je njen brat dvojček mesec dni pred najino poroko umrl v prometni nesreči. Očeta je zadela možganska kap – bila je nedelja. In potem sin, samomor, in bila je nedelja. Toda tudi glavno znamenje sem prejel v nedeljo. Nekateri menijo, da je to lahko karma. Nek ženin prednik je denimo mogoče bil vojak v Napoleonovi vojski in je pijan v neki vasi pobil otroke. Sam menim, da predpostavke o karmi nimajo neke prave osnove in so le na hitro zaključene prazne domneve. Po eni strani verjamemo v »zemeljsko kazen« s karmo, po drugi strani pa molimo za odvezo trpljenja duš v vicah. Veliko ljudi zagovarja prepričanje, da smo vse izkušnje – tudi tiste najtežje – pred utelešenjem izbrali sami.

Vera samomor obsoja – kako ste to razrešili pri sebi?

V oblakih sem dobil tudi sporočilo, da je Jezus sprejel mojega sina. Veliko bolj me je skrbelo, kje je sedaj on, kot pa, zakaj je to storil. Saj kar je bilo narejenega, je narejeno. Nedvomno je samomor greh, saj peta božja zapoved pravi »Ne ubijaj«. Resda nam je Bog dal svobodno voljo, vendar je Bog edini, ki odloča o naši smrti. Večina tistih, ki so preživeli poskus samomora, pravi, da si smrti niso želeli, temveč niso več želeli živeti. Torej v hudi depresiji niso videli možnosti za rešitev iz težkega položaja. V očeh Boga je to mogoče greh iz obupa, kljub vsemu pa nas Bog želi imeti ob sebi. Čeprav je oseba, ki si je vzela življenje, povzročila toliko neslutenega gorja in trpljenja staršem, svojcem in prijateljem, ji Bog to oprosti. Zato tudi mi ne smemo obsojati teh dejanj. Ne vemo, kaj se dogaja v trenutku smrti med našim otrokom in Bogom. Rad bi poudaril, da ne težite za zemeljskimi vprašanji, zakaj je vaš otrok storil samomor. Še najmanj pa, če ste vi krivi za otrokovo smrt. Ozrite se proti izvoru ljubezni, ozrite se v nebo. Ozrite se čez prosojno modrino, v svod neba, v neskončnost proti Bogu. Prosite Boga, da vam pove ali pokaže, kje je zdaj vaš otrok.

Kako ste napisali knjigo, ali sproti, kot so se vam razodevala znamenja?

Na nebu sem enkrat uzrl tudi angela s knjigo. To je bilo znamenje, naj napišem knjigo. Knjigo sem pisal štiri leta. Vstajal sem vsako jutro ob štirih. In to vsak dan, tudi med prazniki. Imel sem močno samodisciplino. Knjiga je izšla pred dvema mesecema. Zdaj še kdaj pogledam v nebo, a znamenja so se končala. Sicer pa med samim fotografiranjem v oblakih nikoli nisem takoj prepoznal podobe ali sporočila, temveč šele pozneje na fotografiji.

Ne težite za zemeljskimi vprašanji, če ste vi krivi za otrokovo smrt – ozrite se proti izvoru ljubezni, ozrite se v nebo.

Kako si predstavljate posmrtno življenje?

Večkrat slišimo na pogrebih Jezusovo misel, načelo: »V hiši mojega očeta je mnogo bivališč.« Kaj to pomeni? To so dimenzije, bivališča, kamor bomo odšli po smrti – vice, pekel, nebesa, pa morda še kaj vmes, česar ne poznamo. Če verujemo v Boga in smo pošteni, se nam tu na zemlji morda ne bo godilo najbolje. Lahko da trpimo, lahko nas kdo izigra ali nas prevara partner. Ampak najhuje, kar se lahko zgodi, je to, da živimo nemoralno. Duša je pravična in ne laže, zato bo, če je grešila, sama odšla v osamo; tja je ne bo »vrgel« Bog. Na nebu, v oblaku, mi je bilo dano fotografirati tudi podobo neke osamljene duše.

Kaj pa menite o novodobnem razcvetu medijstva, kjer mediji komunicirajo z dušami pokojnikov?

Pri medijih je težava v tem, da ne vemo, koga prevajajo oziroma berejo: ali hudiča, ki nas zavaja, ali duše – tega ne vemo. Ljudje danes verjamejo vsemu. Ne smemo vsemu verjeti! Tu moramo biti zelo previdni. Z medijstvom se ni dobro ukvarjati. Če prosimo, lahko dobivamo svoja znamenja tudi brez posrednikov. Bog je namreč tisti, ki nam prek angelov in priprošnjikov odobri pomoč. Vztrajajmo, čeprav v solzah in nemalokrat v hudi bolečini, in molitve bodo zanesljivo uslišane. Te se nikoli ne porazgubijo v prostranosti neba; nekje se »zaustavijo« in vrnejo kot Božja pomoč. V Bogu in veri je torej shranjeno največje zdravilo naše duše – Ljubezen.

Kaj sporočate s knjigo?

Ta knjiga je namenjena vsem tistim, ki so izgubili svojega bližnjega. Uteho ti daje edinole močna vera. Midva z ženo nisva potrebovala nobenih zdravil, nobenih terapij, tudi hčerka ne. Ampak to se je zgodilo samo s pomočjo vere. Po sinovi smrti smo postali vsi veliko bolj verni.

Andreja Paljevec

Knjiga: Dragulji onstranstva