»Kako svetohlinsko je, da oblast pridiga, kako je življenje sveto in ga je treba čuvati do naravnega konca, obenem pa tisoči umirajo vsak dan v revščini, boleznih in vojnah kot kolateralna škoda interesov kapitala. Zakaj naj bi bilo življenje po volji politike, religije in zdravniške stroke nedotakljivo samo pri edinem upravičenem primeru – ko ga želi končati njegov trpeči lastnik?« se sprašuje dr. Dušan Keber, nekdanji zdravstveni minister, zagovornik prostovoljne evtanazije. Meni, da bi moral vsakdo, ko gre za lastno smrt, imeti pravico izbire. V državah, kjer je evtanazija dovoljena, ljudje izjavljajo, da jim je v veliko olajšanje, da ta pravica obstaja in da jo v neobvladljivi stiski lahko izrabijo.

Kaj je oziroma kaj ni evtanazija?

Že kar s prvim vprašanjem sva trčila na tipično težavo pri pogovorih na to temo. Če besedi evtanazija ne dodamo nobenega pridevnika, ki bi pojasnil, kakšno vrsto evtanazije imamo v mislih, se odpira prostor za nerazumevanje in podtikanja. Sama beseda »evtanazija« pomeni povzročitev ali pospešitev smrti, da bi se trpeči ali neozdravljivo bolni osebi skrajšalo trpljenje. Najin pogovor bo tekel o prostovoljni evtanaziji, ki pomeni končanje življenja na željo in zahtevo osebe, ki trpi, s pomočjo druge osebe.

Naj ob tem omenim tudi pomoč pri samousmrtitvi; v tem primeru bolnik sam vnese v telo smrtonosno učinkovino, ki mu jo preskrbi zdravnik. Skupaj s sodelavci, ki smo pripravljali Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, uporabljamo – tudi na priporočilo filozofa Tineta Hribarja – izraz »samousmrtitev« kot nevtralnejši izraz kot »samomor«. Slednji je namreč izpeljan iz umora in nakazuje na nesprejemljivo in kaznivo dejanje.

Poznamo tudi neprostovoljno evtanazijo – usmrtitev človeka, ki ni več zmožen odločati sam o sebi in svojem zdravljenju – in prisilno evtanazijo – usmrtitev, ki se zgodi proti posameznikovi volji. V to zadnjo skupino spada nacistični pomor duševno bolnih in invalidov pred drugo svetovno vojno in med njo; imenovali so ga evtanazija. In prav iz te zlorabe pojma evtanazija izvira velik del argumentov proti prostovoljni evtanaziji. Ko bom v tem pogovoru zaradi racionalnosti uporabljal samo izraz evtanazija, bom mislil na prostovoljno evtanazijo.

Sam bi se želel posloviti od svojih najbližjih in z njihovim razumevanjem, da želim umreti v času, ko sem jaz še vedno jaz.

Niste pa omenili pasivne evtanazije?

Res je, evtanazija je lahko aktivna ali pasivna. Pri aktivni evtanaziji je uporabljeno smrtonosno sredstvo. Pri pasivni pa gre za odtegnitev zdravljenja, ki po zdravnikovi presoji samo podaljšuje bolnikovo agonijo – na primer odklop z respiratorja ali pa prekinitev hranjenja bolnika v vegetativnem stanju. Pasivna evtanazija v večini držav ni sporna in sprejema jo tudi slovenska komisija za medicinsko etiko, vendar ta nasprotuje izrazu in vztraja pri opisu dejanja kot »opustitev« ali »odtegnitev zdravljenja«. Tudi če zdravnik zaradi lajšanja bolečin uporablja naraščajoče odmerke morfija vse do smrtnega odmerka, imenuje to dejanje »terapija z dvojnim učinkom«; pri njej naj bi imel zdravnik namen lajšanja bolečine in smrt je zgolj neželen učinek tega zdravljenja. Pri aktivni evtanaziji ima torej zdravnik namen povzročiti smrt, kar je v nasprotju z medicinsko etiko, pri pasivni pa naj bi bil njegov namen zdravljenje, ki bolniku lajša bivanje pred smrtjo.

Ampak v obeh primerih bolnik umre …

Res je, zato gre za sprenevedanje. Če bolnika odklopimo z vseh aparatov in mu odvzamemo zdravila, ki ga vzdržujejo pri življenju, ga s tem res vedno ne usmrtimo takoj, ampak to pogosto pomeni podaljševanje trpljenja, preden nastopi smrt. Če mu ob tem zaradi bolečin predpisujemo zdravila, ki bodo ob naraščajočih odmerkih zelo verjetno povzročila smrt, še težje zanikamo, da nismo aktivno posegli v proces umiranja. Filozof dr. Friderik Klampfer vztraja, da z moralnega vidika med odtegnitvijo podpornega zdravljenja in aktivno evtanazijo ni pomembne razlike: »V obeh nas vodi želja, da bi bolniku prihranili neznosno in nepotrebno trpljenje, končni rezultat je enak, bolnik nazadnje umre, le poti do njega se nekoliko razlikujeta.«

Sam dodajam, da je trpljenje pri pasivni evtanaziji kljub trudu negovalcev večje in daljše. Menim, da je pasivna evtanazija ustrezno poimenovanje za odtegnitev zdravljenja; na spletu najdemo pod tem izrazom deset milijonov zadetkov in prizadevanje slovenske komisije, da bi ta izraz izkoreninila, se mi zdi jalovo.

Kdaj in zakaj ste postali zagovornik evtanazije? Ali ste imeli že kot dejaven zdravnik takšno stališče do te tematike?

Evtanaziji sem dolgo nasprotoval; o tem sem pisal in govoril mnogim generacijam študentov. V to so me prepričali moji učitelji na medicinski fakulteti, ki sem jih spoštoval, in Hipokratova prisega, ki neposredno govori o evtanaziji: »Nikoli ne bom nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.« Priznati morate, da ta veličastna zaobljuba, ki izhaja iz zdravnikovega poslanstva, da rešuje življenja, malone odpravlja potrebo, da bi se zdravnikov lotevali dvomi. Poleg tega je v času, ko sem študiral medicino, od druge svetovne vojne minilo šele dvajset let. Zloraba besede evtanazija v času nacizma se je takrat v razpravah med zdravniki pogosto omenjala in to je ostalo do danes; možne zlorabe so še danes glavni argument nasprotnikov evtanazije.

Ste pa potem začeli dvomiti? Zakaj?

Da, sam sem vse bolj dvomil. Kot zdravnik v intenzivni terapiji sem videl, da trpljenja tudi z najboljšimi metodami ni mogoče vselej dovolj olajšati. Pri morfiju smo vsi vedeli, a molčali, da z njim bolnika vodimo v smrt. Končno sem tudi s proučevanjem etike, ki jo učijo filozofi, presodil, da bi trpeči človek moral imeti pravico do dobre smrti. Pri tem gre za spoštovanje človekove avtonomije, kar pomeni, da je pri njegovem apelu po končanju življenja odločilna predvsem njegova volja.

Pri želji po končanju življenja ne gre samo za telesno trpljenje, ki ga še lahko razumemo. Gre tudi za trpljenje, ki zunanjemu opazovalcu ni dostopno: za strah pred odpovedovanjem lastnega telesa in umskim razkrojem, za zavedanje, da izginjaš s sveta kot oseba, ki so jo poznali, torej si mrtev pred svojo fizično smrtjo, pa te še vedno negujejo in čakajo, kdaj se bo tvoje srce naveličalo in ustavilo. Mislim, da lahko o tem, kaj je znosno ali neznosno življenje, odloča samo tisti, ki tako življenje živi. Zakonodaja bi vsem morala dati pravico do pomoči pri končanju življenja. Priporočilo, ki ga včasih dajejo nasprotniki evtanazije, naj pač trpeči posameznik naredi samomor in naj ne obremenjuje drugih, je nečloveško – od posameznika zahteva, da si izbere nezanesljiv in praviloma krut način, da se ne poslovi od svojih najbližjih, da se skrije v osamo in da svojce zapusti v šoku, z neodgovorjenimi vprašanji in občutki krivde. Sam bi se želel posloviti od svojih najbližjih in z njihovim razumevanjem, da želim umreti v času, ko sem jaz še vedno jaz.

Sam še ne vem, kako se bom v takem primeru sam odločil. Ampak prav za to gre: ko gre za lastno smrt, mora vsakdo imeti pravico izbire. Ne gre za to, da argumenti, ki svarijo pred evtanazijo, niso vredni razmisleka; gre za to, da ima pravica izbire večjo težo. Ko sem se »spreobrnil«, sem vedel, da moram to povedati svojim nekdanjim učencem. To sem storil pred leti v več člankih.

Nekateri nasprotniki evtanazije trdijo, da paliativna oskrba zadostuje, a je pri nas preslabo razvita. A četudi bi bila paliativna oskrba dobro razvita in bi imeli tudi najkakovostnejši zdravstveni sistem na svetu, verjamete, da bi še vedno morala biti na voljo tudi možnost evtanazije?

Mnogi zdravniki povedo, da si velika večina umirajočih ne želi skrajšanja življenja, temveč so hvaležni za vsak dodatni dan, seveda brez trpljenja, za kar bi morala poskrbeti dobra paliativna oskrba. To je res – taki bolniki so in bodo tudi v prihodnosti ostali v večini, deloma zaradi narave svojih bolezni, ki v svoji zadnji fazi niso vse enako nemilostne, pa tudi zaradi vedno boljših metod paliativnega zdravljenja in nege. Ni pa res, da je mogoče prav vsakemu posamezniku omogočiti spokojno umiranje. Predvsem pa je treba sprejeti, da nekateri ljudje ne soglašajo, da je vreden prav vsak dan dodatnega življenja, če sestoji iz polzavestnega ali nezavestnega stanja, infuzijskih steklenic in piskajočih aparatov ter postopnega odmikanja ljubljenih oseb. Nekateri ljudje se želijo posloviti od svojcev in prijateljev takrat, ko je pravo slovo sploh še možno. Zaradi njih je potrebna razprava o legalizaciji evtanazije; moramo jim dovoliti, da v skladu s svojim prepričanjem umrejo pravočasno in ne prepozno.

Povsem verjetno je, da bo dobra paliativna oskrba omejila zahteve po evtanaziji. A nikoli se ne bo zgodilo, da se nihče ne bo želel odpovedati življenju, katerega edina vsebina je trpeče čakanje na smrt.

Nikakršnega utemeljenega razloga ni, da bi najprej poskrbeli za dobro paliativno oskrbo, šele nato pa začeli ugotavljati, ali evtanazijo sploh potrebujemo. Oboje je treba urejati hkrati. Raziskave kažejo, da se je v državah, kjer so uzakonili evtanazijo, sistem paliativne oskrbe občutno izboljšal.

Pravica do dobre smrti: Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – Kjer je evtanazija dovoljena, je ljudem v veliko olajšanje, da ta pravica obstaja.

Kaj menite o vlogi zdravnika pri evtanaziji?

Evtanazija, zlasti aktivna, nedvomno pomeni breme, ki ga nekateri, morda številni zdravniki ne bodo mogli ali hoteli sprejeti. Zanesljivo ga bodo sprejeli tisti, ki verjamejo, da s tem izpolnjujejo bolnikovo voljo in ga rešujejo trpljenja. Bolniki že danes lahko odklonijo zdravljenje in zdravniki morajo njihovo voljo upoštevati, čeprav to marsikdaj pomeni povečanje bolnikovega trpljenja pred smrtjo. Če torej sledijo bolnikovi volji s pasivno evtanazijo, zakaj mu ne bi aktivneje olajšali trpljenja?

Če povzamete: zakaj bi morala biti možnost evtanazije dostopna vsem?

Ker gre za pravico, pri kateri ni razloga, da bi bil kdorkoli izvzet. Seveda pa jo bodo izrabili le redki. Po izkušnjah drugih držav domnevam, da se bo zanjo odločilo le nekaj odstotkov ljudi. Vendar povsod tam, kjer je evtanazija dovoljena, ljudje izjavljajo, da jim je v veliko olajšanje, da ta pravica obstaja in da jo v neobvladljivi stiski lahko izrabijo.

Tatjana Svete

Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 340 (november 2021).

Knjiga: Lepo umiranje – praktični vodnik za lep zaključek življenja