S pionirskim delom psihiatrov Raymonda Moodyja in Melvina Morsea je pojem obsmrtnega doživetja vstopil v kolektivno zavest. Ne glede na teoretiziranje o tej temi – smrt kot skrajna meja in srečanja z njo nikoli niso izgubili mističnosti in močnega življenjskega sporočila. Indijki Aniti Moorjani, lebdeči med življenjem in smrtjo, je prav to doživetje omogočilo spoznanje vsesplošne veličastnosti kot tudi pravih vzrokov bolezni, za katero je umirala.

Do ozdravitve ne vodijo zdravila niti vera, temveč opuščanje dogem ter dopuščanje sebi, da se izrazimo.

O tem doživetju je napisala knjigo Z roba smrti v pravi jaz, v kateri je opisala, kaj je obrnilo stikalo in njen umirajoči organizem popeljalo na pot ozdravitve. Odgovor ni v medicini – njena samoozdravitev je bila šele začetek odkrivanja ene najbolj varovanih skrivnosti današnjega časa: ljubezni do sebe.

Do ozdravitve ne vodijo zdravila niti vera, temveč opuščanje prepričanj, dogem in doktrin ter dopuščanje sebi, da se izrazimo. Tudi ni potrebno zbirati točk za življenje po smrti, saj jih tam ne bomo potrebovali.

Življenje na tem planetu je glavna predstava in prostor dogajanja, a tako imenovana stvarnost je le igrišče, kjer se izrazimo. Ukinjanje strogih in togih pravil, ki bi nam to onemogočala, bi bil že dober začetek.

Ne bomo se spuščali v podrobnosti Anitinega odraščanja v hindujski družini v Hongkongu. Ujeta med dvema kulturama, med pričakovanji staršev in lastnimi željami, polna občutkov krivde, je leta 2002 zbolela za rakom.

Tu se prava zgodba začne. Zdravnik ji je povedal, da so ji ostali le še trije meseci življenja.

ZUNAJTELESNO DOŽIVETJE

Prišel je neizogibni trenutek umiranja, a počutila se je sijajno! Med zunajtelesnim doživetjem je prvič izginila bolečina in ves strah pred rakom. Počutila se je lahkotno, svobodno in – ljubljeno. Potopljena je bila v občutje čudovite brezpogojne ljubezni, ki je nikoli prej ni poznala. Čutila je, da ji ni treba nič narediti, da bi se dokazala, in da ji je bilo vse, kar je v življenju naredila narobe, oproščeno. Ljubljena je bila zgolj zato, ker je obstajala.

Hkrati je videla 360 stopinj in še več. Zavedala se je svojega telesa, ki je ležalo na postelji in se je zdelo tako majhno in nepomembno v primerjavi s tem, kar je občutila. Videla je zdravnike, ki so možu in mami govorili, da umira. Videla je brata, ki je hitel na letališče, da bi prišel do nje, preden bo umrla.

Videla je tudi svojega očeta, ki je pred kratkim umrl. Ni bil enak, a vedela je, da je to on, ker je bila to njegova bit. Razumela je, da s smrtjo zapustimo svoje telo in z njim raso, religijo, kulturo, spol, barvo kože, pa tudi prepričanja in vrednote. Ostane samo čista bit, naša zavest.

Imela je občutek širjenja, kot da je napolnila celoten prostor, izginile so meje med njo in vsem ostalim. Zavedala se je drugih bitij okoli nje in občutila, da so tam, da ji pomagajo in da ji želijo dobrodošlico. Popolnoma jih je razumela in ker ni bilo fizičnih teles, je z vsem občutila zlitje.

RODIMO SE POPOLNI

V tisti dimenziji se ji je vse dozdevalo istočasno – preteklost, sedanjost in prihodnost – in enako je bilo z njenimi življenji; odvisno od tega, kje je bila njena pozornost in kaj je v določenem trenutku ozavestila. Videla je svojo prihodnost, če bi se odločila vrniti v telo, in prihodnost, če bi se odločila ostati.

Njeno razumevanje karme po hindujski tradiciji se je spremenilo. Prej je verjela, da trpi zaradi slabe karme, ki si jo je prislužila v prejšnjih življenjih. Zdaj je vedela, da ni tako. Rodimo se popolni, da bi izkusili življenje. Karma se izpolnjuje sproti, ker je rezultat trenutnih akcij in reakcij. Jasno ji je bilo, da z načinom življenja ne moremo ustvariti dobre karme za naslednje življenje; lahko ustvarimo le popoln trenutek.

Videla je življenje kot tkanje neštetih niti, ki se prepletajo. Imela je vtis, da vidi popolno tapiserijo, v kateri ima vsaka podrobnost svoj smisel. Ena od niti je bilo njeno življenje in lahko je videla, kje vse se je njeno življenje dotaknilo življenj drugih ljudi.

NIKOLI SE NI LJUBILA

Sprevidela je vzrok svoje bolezni in doumela, da nikoli ni ljubila same sebe. Najmočnejše sporočilo zanjo z druge strani je bilo, da je izredno pomembno, da se cenimo in se imamo radi, saj sicer preprečujemo vesolju, da bi se izražalo skozi nas. Da se cenimo in ljubimo ter tako postanemo kanal za svetlobo, je najbolj pomembna stvar, ki jo lahko naredimo. Preprosti bodimo to, kar smo, in svetimo s svojo svetlobo najmočneje, kar se da.

Njena bolezen je izhajala iz strahu in zatajevanja same sebe in svoje luči, ker se nikoli ni imela rada. Vse življenjske odločitve je sprejemala iz strahu in ne iz ljubezni. Počela je stvari iz bojazni, da je drugi ne bodo kritizirali, ne pa zato, ker si jih je želela početi. Jedla je zdravo hrano, ker se je bala raka in ne zato, da bi dlje živela in ker bi ljubila svoje življenje.

V onostranskem srečanju z njenim očetom ji je ta rekel: »Dlje ne moreš. Če greš korak naprej, se ne boš mogla več vrniti.«

To je bil nevidni prag, in takrat je spoznala, da ve resnični vzrok svoje bolezni in vedela je tudi, da bo, če se vrne, hitro ozdravela.

PREBUJENA IZ KOME

Odprla je oči in se začela prebujati iz kome, vsi okoli nje so bili veselo presenečeni. V štirih dneh se je njen tumor zmanjšal za sedemdeset odstotkov, organi so ponovno začeli delovati, zdravniki pa niso vedeli, kaj naj vpišejo v njeno anamnezo. Tri tedne po njenem obsmrtnem doživetju ni bilo o raku niti sledu; milijarde in milijarde rakavih celic je povsem izginilo iz njenega telesa le v nekaj dneh.

Anita je postala povsem drug človek. Naučila se je, da je spoštovanje samega sebe in svoje pristnosti v resnici poduhovljenost. Nekaj mesecev po odhodu iz bolnišnice je bila evforična ne samo zaradi velike sreče, ker je živa, ampak zato, ker jo je prevevala prvinska evforija življenja. V vsaki stvari, tudi najbolj posvetni, je videla nekaj magičnega in čudežnega in vse težje se je pogovarjala o vsakdanjih stvareh in dogodkih. Še težje ji je bilo obdržati povezanost z nekaterimi starimi prijatelji, ki so bili še vedno vpeti v nepomembne vsakdanje težave in probleme.

V tem čudežnem občutku nenehne povezanosti z vsem in vsemi je začela opažati, kako smo vsi vzgojeni in naučeni, da živimo na nepristen način in delamo stvari iz napačnih razlogov. Tudi to jo je zaviralo pri obnavljanju stikov s prejšnjimi prijatelji. Imela je občutek, da vsi okoli nje delajo tisto, kar sovražijo, ker morajo plačati račune, katerih nočejo plačevati, in da živijo življenja, ki niso njihova.

Prav tako je spoznala, da ni stvar v tem, da moramo razmišljati pozitivno in se ogibati negativnega. Srž je v tem, da smo pristni.

To pomeni, da reagiramo skladno s svojimi izkušnjami, pa tudi, da se sprostimo in si brez strahu dovolimo biti to, kar v resnici smo.

Krešimir Mišak

Knjiga: Z roba smrti v pravi jaz