Alternativna medicina v Sloveniji doživlja razcvet, k čemur nedvomno prispevajo tudi dolge čakalne vrste v javnem zdravstvu. Po podatkih Ministrstva za zdravje si šestdeset do osemdeset odstotkov Slovencev s kroničnimi boleznimi pomaga z alternativno oziroma komplementarno medicino. Vendar komplementarna medicina, ki klasično medicino dopolnjuje, ni enaka alternativni medicini. O tem, katere metode komplementarnega zdravljenja so v Sloveniji preverjene in priznane ter znanstveno potrjene in katere ne, smo se pogovarjali s primarijem profesorjem doktorjem Zmagom Turkom, fiziatrom, revmatologom in akupunkturistom, enem največjih zagovornikov komplementarne medicine pri nas.

Zmago Turk je predavatelj in profesor na Medicinski fakulteti v Mariboru, na Univerzi v Novem mestu, na Fakulteti zdravstvene in socialne vede v Slovenj Gradcu, vodi pa tudi Društvo za alternativno in komplementarno zdravljenje v Mariboru. Prof. Zmago Turk je zaslužni profesor Univerze v Mariboru. Še vedno aktivno sodeluje v sekcijah Slovenskega zdravniškega društva, kjer poskušajo postaviti jasno mejo med alternativo, šarlatanstvom ter koristnimi in neškodljivimi komplementarnimi metodami v zdravstvu.

Kakšna je razlika med alternativno in komplementarno medicino? Katere metode nekonvencionalnega komplementarnega zdravljenja so pri nas priznane?

V svetu, predvsem v Evropi, pa tudi v ZDA, obstaja razlika med alternativnim in komplementarnim gledanjem na medicino. Komplementarno gledanje na šolsko medicino je dosti bolj sprejemljivo, ker išče v teh komplementih ali dopolnilih možnosti uporabe tudi v šolski medicini. In ena od teh, ki je prebila mejo komplementarnosti in prešla v šolsko medicino, je akupunktura. Druga je manualna medicina. Tretja, ki se je prebila v Evropi, pa je homeopatija. Vendar v slovenskem prostoru tega ni. Sam naziv komplementarnost pomeni, da iščemo komplemente, s katerimi bi dopolnili šolsko medicino. Glede alternativnega zdravljenja je v Sloveniji sprejeto stališče, da slovenska medicina ne vključuje alternative. Alternativne oblike zdravljenja, ki znanstveno niso dokazljive, so v šolski medicini uradno prepovedane. Edino za akupunkturo smo na mariborski medicinski fakulteti dobili dve uri predavanj.

Sodelovanje med zdravilci in zdravniki bo možno, če se bo našel posluh na eni in drugi strani.

Vi sami ste eden prvih revmatologov v Sloveniji, ki so v zdravljenje vključili tudi akupunkturo …

Kot revmatolog sem ugotovil, da v sami revmatologiji nimamo dosti zdravil, s katerimi bi lahko zdravili revmatske bolezni. Šele zadnja leta so na voljo biološka zdravila. Sam vzrok za nastanek revmatskih bolezni še ni odkrit, ampak naenkrat se organizem odloči, da bo sam sebe načel. Padanje imunosti povzroči težke revmatske bolezni, kot so revmatoidni artritis, ankilozirajoči spondilitis in vse sklerodermije. Videl sem, da pravzaprav zdravimo revmatizem s stvarmi, ki samo začasno pomagajo in zmanjšajo bolečine. Zato sem se leta 1978 začel zanimati še za druge oblike zdravljenj po svetu. In ena prvih je bila akupunktura. Takrat sem šel na Dunaj in opravil prvi tečaj iz akupunkture. Seveda je bilo to premalo in leta 1979 je Jugoslovansko fiziatrično društvo povabilo Kitajce v Zagreb. Štirinajst zdravnikov, specialistov fizikalne medicine iz tedanjih republik, smo bili štiri do pet mesecev skupaj s petimi Kitajci, ki so nas učili.

Pozneje se je akupunktura razvijala tudi v slovenskem prostoru. Najbolj zaslužen za to je bil primarij Drago Plešivčnik, nekdanji direktor slovenjgraške bolnišnice. Povabil je prve Kitajce k nam. Pozneje smo v Sloveniji ustanovili sekcijo za zdravljenje bolečine z akupunkturo pri Slovenskem zdravniškem društvu. Jasna Miler, anestezistka iz Ljubljane, ki je obiskovala kitajski program svetovne zdravstvene organizacije v Pekingu, je bila prva predsednica tega društva, jaz pa podpredsednik. Zato sem tudi šel leta 1989 na Kitajsko. Svetovna zdravstvena organizacija je tam ustanovila svoj center, v katerem izobražujejo samo tujce. Doma v slovenskem prostoru smo potem ustanovili sekcijo za akupunkturo, ki je vabila vse ljudi, ki so se začeli ukvarjati z akupunkturo. V Slovenijo so začeli prihajati diplomanti različnih šol. Mi smo vztrajali pri stališču, da akupunkturo lahko opravlja samo zdravnik. Gre za poseg v človeško telo in zato lahko akupunkturo izvaja z dovoljenjem samo zdravnik.

Ustanovili smo tudi Slovensko združenje za akupunkturo s centrom v zdravilišču Laško, ki je ustanovilo slovensko šolo za akupunkturo. Vsako drugo leto organiziramo po kitajskih programih tristo ur šole za akupunkturo, v katero se lahko vpišejo samo zdravniki, da se došolajo za akupunkturista. V Ljubljani se je akupunktura predvsem razvijala v center za zdravljenje bolečine v protibolečinski ambulanti. Tako je zdaj v Sloveniji dovoljena predvsem akupunktura za zdravljenje bolečinskih sindromov.

Bili ste tudi predsednik Združenja za integrativno medicino Slovenije, katerega cilj je uvajanje prakse komplementarne medicine v slovenski zdravstveni sistem. Kako uspešno Združenje uresničuje ta cilj?

Integrativna medicina pomeni, da se komplementarne oblike zdravljenja vključujejo v šolsko medicino. Prvo združenje za integrativno medicino je nastalo v Nemčiji, in nas, ki smo diplomirali iz akupunkture, so vključili v to združenje. Po osamosvojitvi Slovenije smo pri nas ustanovili Združenje za integrativno medicino. Takrat je dvanajst univerzitetnih profesorjev na čelu s prof. dr. Elkom Borkom in mojo malenkostjo ustanovilo združenje kot samostojno strokovno ustanovo. Najbolj nam je pomagal direktor MIK-a v Celju Franci Pliberšek, ki nam je dal na razpolago hišo, kjer smo začeli razvijati integrativne ambulante za akupunkturo, homeopatijo in podobno. Pozneje smo se profesorji medicine iz tega združenja začeli umikati. Združenje obstaja še danes, a praktično samo na papirju, je pa v rokah ljudi, ki peljejo to stvar v alternativne namesto komplementarne oblike.

Integrativna medicina pomeni, da se komplementarne oblike zdravljenja vključujejo v šolsko medicino.

Zakaj se vse več Slovencev zateka k alternativni in komplementarni medicini?

Več vzrokov je. Prvi vzrok je depersonifikacija pacienta. Danes pacient ni več »Franček«, ampak posamezna diagnoza, številka in popolna brezosebnost. Drugo pa je agresivnost šolskih metod. V šolski medicini smo razvili diagnostične metode, ki so potrebne, vendar jih spremljajo bolečinski sindromi – denimo rektoskopija, gastroskopija … praktično ni več luknje v človeškem telesu, kamor za nujno diagnozo ne bi potiskali kakih cevi in pripomočkov. Preiskave so nujno potrebne, vendar so pogosto neprijetne. Na drugi strani pa so alternativci, ki pričakajo pacienta v klimatizirani sobi in obljubljajo neverjetne uspehe. Tretji vzrok, zakaj imajo alternativci polne ordinacije, so čakalne dobe. Ljudje so v stiski. Nihče jih ne sprejme in tisoči so brez osebnega zdravnika. Tako so idealni pogoji za nastajanje ordinacij in raznega šušmarstva alternativnih oblik. Nekatere alternativne oblike imajo vsaj malo duha. To je denimo zeliščarstvo. V Sloveniji smo zato sprejeli ajurvedo kot eno od oblik zeliščarske terapije. Dalj časa sem preživel v Indiji, kjer sem spoznal ajurvedski medicinski pristop. Njihova filozofija je podobna kitajski, gre za energijo, s tem da v ajurvedi zdravijo z zeliščarstvom in psihološkim pristopom. Ajurveda bo pri nas prej ali slej doživela razcvet, ker zeliščarska združenja razvijajo resne študije. Tudi v farmacevtski industriji so videli, da je v tem velik zaslužek, in so začeli sami proizvajati čaje, kreme in druge pripravke iz zelišč. Fitoterapija bo v slovenskem prostoru zagotovo doživela napredek. Poleg tega se ljudje intuitivno bojimo nekaterih tablet, farmacije, in bežimo v alternativne kroge, sploh to velja za srednji in intelektualni sloj.

Se sodelovanje med zdravilci in zdravniki izboljšuje?

Sodelovanje je slabo. Mi smo si takrat v Združenju za integrativno medicino prizadevali, da zdravilci dobijo svoj zakon, pravilnik in diplomo. Biti zdravilec ni kar tako. Zahtevali smo, da mora imeti najmanj srednješolsko medicinsko izobrazbo, da sploh pozna organizem, na drugi strani pa izobrazbo specialnosti (denimo razne masaže). Sodelovanje med zdravilci in zdravniki bo možno, če se bo našel posluh na eni in drugi strani. Na eni strani stiska v zdravstvu, čakalne dobe, premalo denarja, pomanjkanje kadra – vse to bo povzročilo, da bodo v zdravstvu potrebovali sodelovanje z alternativno medicino. Na drugi strani pa mora država alternativcem postaviti zakonske pogoje: izobrazbo, pogoje dela in vse, kar morajo imeti ordinacije. V iskanju skupnih ciljev ne koristi tudi vedno več objav v javnih občilih brez strokovne podlage.

Andreja Paljevec

Knjiga: Poti do zdravja - 100 pričevanj