Zemlja pospešeno dviguje vibracijo in vedno več je Luči na našem čudovitem planetu. In Luč z vsakim dnevom bolj osvetljuje vsakršno temo. Tudi tisočletno temo peščice ljudi, ki so spretno držali vse vajeti v svojih rokah. Vsadili so nam sisteme, kjer smo pozabili na to, kdo smo, in postali ujetniki strahu, nemoči, jeze, kjer smo bili izkoriščani, zlorabljeni.

Ta igra, ta zgodba se končuje. Matrika razpada na globalni ravni. Neskončno sem hvaležna, da sem lahko del tega zgodovinskega trenutka, da sem lahko del velikega prebujenja, velikega dviga Zavesti človeštva. Stojimo na pragu zlate dobe človeštva. Prebujamo se. Vidimo. Tudi jaz sem spregledala. Spregledala matrike, v katere sem bila ujeta.

Petindvajset let sem bila v zdravstvu, da bi pomagala ljudem. In zgodil se je covid-19. Virus, ki prinaša veliko prebujenje zemlje. Virus, ki je bil ustvarjen za veliki načrt teme, a je postal orodje Luči, orodje Svetlobe za prebujenje sveta. Tudi meni je odprl oči. Spregledala sem plan teme, ki je tako prefinjeno vtkan v sistemu zdravstva. Narediti človeka odvisnega od zdravil, od cepiva, od testov. Odvrniti človeka od vseh lastnih moči samozdravljenja, odvrniti od vseh moči zdravljenja narave.

Še nedolgo nazaj sem vedela, da sem v tem sistemu zato, da pomagam spreminjati, kar ni v dobro človeštva, da držim steber Luči. Vendar je s covid plandemijo in z vso diktaturo prišel trenutek, ko si ne morem dovoliti, da mi je odvzeta svoboda o odločanju o svojem telesu. Trenutek, ko je njihovo ravnanje šlo tako daleč, da njihove zahteve škodijo mojemu telesu. Tukaj se je pa ustavilo. Uprla se je vsaka celica mojega telesa. Ni več možno, da sem del tega sistema, del te umazane igre. Da sem lutka v njihovih rokah. Dala sem odpoved.

In potem se je začelo. Razpad matrike. Bila je zažrta v vsako celico telesa. Padla sem v štirinajstdnevno popolno praznino. Popolni »reset«. Obenem pa sem se soočala z vso jezo in bolečino, ko sem spregledala, v kakšnem svetu živimo. In v vsem tem sem našla moč in pošiljala Luč in Ljubezen sebi, svoji bolečini, temi. Prebujam se, vračajo se vsi izgubljeni delčki duše. Vrača se vsa moč, ki sem jo predala drugim.

Neskončno se veselim, ko gledam, kako nastaja Nova Zemlja. Čutim jo. V vsaki celici telesa. Srečna sem kot še nikoli. Ob sebi čutim toliko pomoči in prisotnosti bitij Luči in Ljubezni. Tako blizu so. Kot še nikoli. Na zemljo se v teh trenutkih sidra toliko Svetlobe. Smo na valu velikega dviga zavesti človeštva in vračamo se v stanje, ki smo ga nekoč imeli. V stanje Človeka, ki biva v fizičnem svetu v peti dimenziji. Človeka, ki sobiva v Ljubezni, enosti, miru, sreči, radosti, obilju. Odpirajo se nam vrata v novo dimenzijo izkušanja sebe kot Božanskega bitja. Izkušnja sebe kot Kreatorja svojega življenja.

Vsi imamo možnost, da vstopimo v Novo Zemljo, v novo dimenzijo. Edina pot je, da razpade staro; samo tako lahko nastane novo. Zato je potrebno videti Resnico. Da se osvobodimo vseh matrik, vseh okov, ki nam preprečujejo videti, kdo Smo. Zato je potreben pogum. Veliko poguma. Zato je potrebno stopiti iz cone udobja. Izstopila sem.

Duša pa ob vsem tem poje najlepšo pesem. Duša ve, da bo vse dobro. Ker duša ve, kdo je.

Anamarija