V času epidemije novega koronavirusa se je med mladimi število poskusov samomora povečalo kar za trideset odstotkov; pomeni, da imajo več duševnih stisk. O samomoru smo se pogovarjali z Urško Mihoci*, ki si je v najstniških letih večkrat hotela vzeti življenje. Na srečo je našla moč, da je prešla vse pasti, in je o tem, kako jih je prešla, napisala knjigo Vredno je živeti. Spregovorila je o svoji izkušnji ter o tem, kaj mlade najbolj spravlja v duševno stisko, da pomislijo na najhujše.

Misel na samomor ni nič drugega kot zgolj in samo to – misel.

V knjigi opisuje, kako se je izvila iz črnih misli, ki so jo nagovarjale k samomoru. Z njo si lahko pomagajo vsi, ki so se kdaj spopadali s čim podobnim. Namenila jo je tudi staršem, ki želijo imeti boljše odnose s svojimi otroki. Tako da njihovim otrokom nikoli ne bi prišlo na misel, da bi sami končali svoje življenje.

Kdaj so vas prvič obšle misli na samomor?

V najstniških letih. Mislim, da se je s samomorilnimi mislimi začelo po tem, ko me je pri štirinajstih letih po enem mesecu zapustila moja prva ljubezen. To je bilo prvič, da sem se res zaljubila, poleg tega sem imela veliko omejujočih prepričanj, tako da si lahko predstavljate, kako sem se počutila. Dodajmo še slabo komunikacijo v domačem okolju pri izražanju negativnih čustev. In dobimo popolno kombinacijo za katastrofo. Na srečo sem imela takrat ogromne rezervoarje solz, skozi katere sem sproščala svoja čustva. Vedno, kadar sem pomislila na samomor, so bila v ozadju čustva: jeza, žalost, razočaranje … Včasih, ko je bilo res hudo, sem bolečino občutila tako močno, da me je bolelo moje fizično telo. Dobesedno stiskalo me je v prsnem košu in želela sem si le, da se to konča.

Je bilo kdaj že na meji …?

Velikokrat je bilo zelo hudo, enkrat pa je bilo res na meji. Bila sem jezna, žalostna, obupana in v nekem trenutku sem si mislila, da bo zdaj najboljše, če si kar prerežem žile. Ne spomnim se natančno, ampak vem, da na srečo takrat v mojih rokah ni pristal nož iz kuhinje, ampak sem vzela v roke zeleno barvico in začela močno in v jezi risati črto na svojem zapestju, kjer sem hotela zarezati z nožem. To je bilo najbližje, kolikor sem prišla kakšnemu hudemu poškodovanju.

Kako to, da ni prav nihče opazil vaše stiske?

V najstniških letih sem bila zelo dobra igralka, saj niti en prijatelj ni pomislil na to, da sem žalostna ali pa da tu in tam razmišljam o samomoru. Nihče ni opazil, ker tega nikomur nisem kazala. Doma so me vzgojili tako, da se čustev, kot sta jeza in žalost, ne kaže in ne izraža. Tako sem ju vedno predelovala sama, v postelji, ki je bila takrat premočena od solz. Neverjetno dobro sem se naučila igrati »pridno punčko«, potlačila pa sem tisto, kar se je res dogajalo v meni. Vse strahove, jezo, žalost. S temi čustvi sem bila vedno sama. In če se že doma nisem smela izražati, potem lahko verjamete, da tega tudi nikomur nisem zaupala.

Ste o samomoru mislili ves čas, tudi še kasneje v življenju?

Ne ves čas, temveč samo ob najtežjih preizkušnjah, ko mi je bilo res hudo in nisem videla rešitve. V trenutkih, ko nisem imela nikogar, s katerim bi se lahko pogovorila o čustvih, ki me mučijo. Ljudje v moji okolici so videli samo tisto, kar se je dogajalo odzunaj. Končala sem srednjo šolo in nato študij, se ukvarjala s športi, ki so mi bili pri srcu, in večino časa opravljala delo, ki me je veselilo. Občasno sem tudi potovala in vsako leto hodila na morje. Navzven je bilo vse videti krasno.

Verjetno je to zgodba veliko ljudi, ki mislijo na samomor. Navzven je vse videti krasno, a ljudje smo predvsem čustvena bitja …

Velikokrat slišim zgodbo, ko se je nekdo ubil in so bili vsi okoli njega presenečeni. Vse je šokiralo. Naj vam povem, kaj se je v resnici dogajalo – vse to, kar se je dogajalo tudi meni. Nikomur nisem zaupala in nisem znala oziroma nisem bila zmožna pokazati pravih čustev. Strah me je bilo, kaj bodo rekli, če bom izrazila svoja prava čustva in občutenja. Strah me je bilo, ker sem bila tega navajena iz otroštva. Strah, da me bodo spet ošteli in me poslali na sámo v sobo. V resnici me je bilo strah izraziti svoja prava čustva.

Ste vzorec prenesli tudi v partnerske odnose?

Seveda. Vedno, ko je prišlo do točke, ko bi morala izraziti tudi boleča čustva, sem pobegnila. Verjamem, da sem s tem samo prizadela vse svoje nekdanje fante, pravega problema pa v resnici nisem rešila. Pravi problem je bil, da nisem znala iskreno izražati vseh svojih čustev.

Ko se danes spominjate teh trenutkov – kaj bi tedaj potrebovali, da do teh hudih notranjih stisk ne bi prišlo?

Potrebovala bi dobro komunikacijo s starši in možnost, da izražam svoja čustva. Velikokrat, ko mi je bilo hudo in sem želela to izraziti pred starši, sem ob tem jokala, za kar sem ponavadi dobila nazaj: »Zakaj pa jokaš? Daj no nehaj s tem.« Včasih sta starša to izrazila na lep način, včasih pa je bilo izrečeno s tako energijo, da me je kar odneslo nazaj v sobo. To je povzročilo, da sem se zaprla vase. Staršem nisem zaupala, veliko sem prejokala in seveda razmišljala tudi o samomoru. Najbolj bi potrebovala, da bi imela na drugi strani sogovornika, ki me posluša in sliši ter dovoli, da izrazim vse, kar čutim, ter je ob tem razumevajoč in sočuten. Kolektivno smo bili naučeni, da se ne sme jokati, ampak jok je samo pokazatelj, da nekdo doživlja neko čustvo.

V knjigi ste zapisali, da do idej o samomoru ne bi prihajalo, če bi imeli v družini boljšo komunikacijo in če bi vam starši prisluhnili, ko ste na svoj način izražali čustva. Vaš nasvet staršem otrok?

Ne govorite otrokom, naj ne jočejo. S tem v njih samo vzbudite občutek nezaupanja do vas in do sebe ter ustvarite osebo, ki bo imela težave z izražanjem svojih čustev. Dovolite jim, da jočejo. Dovolite jim, da izrazijo svoja čustva, nato pa se pogovorite z njimi. Otroci zelo dobro čutijo, in ko jim boste stvari razložili, bodo razumeli. Če se boste z njimi pogovarjali, še preden bodo postali najstniki, boste imeli tudi v tem obdobju dobro komunikacijo z njimi. Pogovarjajte se in bodite iskreni. Komunikacija je ključ do dobrega odnosa, predvsem pa do razumevanja drug drugega.

Danes, ko delam v vrtcu, otroci lahko jokajo zaradi veliko stvari. Vedno jim dovolim, da jokajo, nato pa se pogovorimo. Na vprašanje, zakaj jokajo, znajo že triletniki zelo dobro povedati, kaj jih teži. Jaz jim moram samo prisluhniti. Včasih pogrešajo mamico, včasih imajo težave z oblačili pri slačenju, včasih pa imajo preprosto tudi otroci tak dan, ko jih iz tira spravi že to, da gremo iz sobe ven na igrišče.

Kaj vam je tedaj predstavljal samomor, da ste v njem videli rešitev? Zakaj samomor nikakor ni rešitev?

Takrat mi je predstavljal neko »instant« rešitev, izhod iz bolečine in vsega hudega. Danes seveda na vse skupaj gledam drugače, ampak takrat v najtežjih trenutkih druge rešitve nisem videla. A če bi se res ubila, s tem ne bi rešila ničesar. Prepričana sem, da bi mi bilo žal tisti trenutek, ko bi umrla. S tem dejanjem bega bi samo prizadela veliko ljudi, ki me imajo neizmerno radi. Samomor ni rešitev, ker se z njim dejansko ne soočimo s težavo, ki jo v resnici imamo.

Kaj vam je potem pomagalo v najtežjih trenutkih? Kako ste se rešili iz vrtinca negativnih misli, misli na samomor? Ali ste to preprosto prerasla ali je bilo potrebno delo na sebi?

V najtežjih trenutkih mi je vedno najbolj pomagalo, da sem dala čustva ven iz sebe, da sem jih izrazila. Mislim, da sem prišla postopno ven iz tega z delom na sebi. Spremenila sem svoj pogled na stvari. Začela sem se spraševati, zakaj je nekaj, kar se mi dogaja, dobro. Danes vidim to, kar se je dogajalo v najstništvu, kot izkušnjo, s katero mogoče lahko pomagam nekomu, ki sedaj to doživlja. Ugotovila sem, da nas nihče ni naučil izražati naših negativnih čustev. Čustva je treba izraziti in sprejeti. Šele ko jih sprejmemo, lahko pogledamo, kaj jih je sprožilo.

Ne govorite otrokom, naj ne jočejo. S tem v njih samo vzbudite občutek nezaupanja do vas in do sebe ter ustvarite osebo, ki bo imela težave z izražanjem svojih čustev.

Kako naj starši izboljšajo komunikacijo z otroci, če z njimi niso vzpostavili stika pred puberteto oziroma najstništvom? Je stik še možno vzpostaviti?

Jaz sem s svojo mami izboljšala komunikacijo, ko sem ji odpustila in prišla do zavedanja, da je v vsakem danem trenutku naredila najbolje, kot je znala. Ko sem jo nehala obtoževati za stvari iz preteklosti in sem na vse skupaj pogledala skozi oči sočutja in kaj dobrega lahko potegnem iz tega, se je najin odnos postopno začel spreminjati. Poslušajte se, kako komunicirate z otroci in s kakšnim tonom in energijo se pogovarjate. Spremenimo lahko samo tisto, česar se zavedamo. Če se ne zavedamo, kakšna je naša komunikacija, je ne bomo mogli spremeniti. Pomembno je, da se vzpostavi varno komunikacijsko okolje, kjer je dovoljeno izraziti vsa čustva. Bistvo komunikacije je, da razumemo drug drugega. Moje osebno mnenje je, da je možno vzpostaviti stik, na vsakem posamezniku pa je, kakšen stik in kakšno komunikacijo bo imel.

Kaj pa menite, da v tem obdobju najbolj tare mladostnike, da mislijo na samomor?

Vsaka situacija posameznika je unikatna. Prav gotovo pa lahko misli na samomor sprožijo čustva in bolečina, ki jih posameznik doživlja v svoji situaciji in s svojim pogledom na to, kar se dogaja okoli njega. Jaz se v najstništvu nisem zavedala, da lahko ustavim in obrnem tok misli, zato so ušle tudi v tako črne scenarije, kot je razmišljanje o samomoru. Če so ob tem še močna čustva in bolečina, je želja po »begu« stran od sebe še toliko večja. Negativnim čustvom in bolečini boste odvzeli njihovo moč, ko si jih boste priznali in jih sprejeli ter poiskali, iz katerih prepričanj izvirajo. Ker doma v najstništvu nisem mogla izraziti vseh čustev in imeti dobre komunikacije, sem si ustvarila prepričanje, da me nimajo radi in da nisem dobra. Takrat mi je bilo res hudo in sem veliko prejokala. Danes vem, da sta starša z mano komunicirala najbolje, kot sta znala, in da me imata neizmerno rada.

Ste se kdaj obrnili po pomoč tudi na uradno medicino, SOS telefone …?

Na uradno medicino in SOS telefone se nisem nikoli obrnila po pomoč. Mislim, da niti enkrat nisem pomislila, da bi se glede tega obrnila na kogarkoli zunaj ožje družine. Že staršem takrat nisem popolnoma zaupala, kaj šele, da bi komurkoli drugemu.

Zdaj drugim pomagate z osebnimi svetovanji. Kdo se lahko obrne na vas in ob katerih težavah?

Name se lahko obrne vsakdo, ki začuti, da mu lahko pomagam. Pomagam lahko pri izkušnjah, s katerimi sem se sama soočila in spremenila svoje življenje. To so osebnostna rast, soočanje z mislimi na samomor in dobra komunikacija.

Vaša svetovanja so duhovne narave. Kakšna je njihova prednost?

Prednost mojih svetovanj je, da izhajam iz lastne izkušnje in zato res lahko razumem, kje se oseba nahaja, ter sem ob tem sočutna. Vem, kako je, ker sem bila tam tudi sama. Nekdo, ki tega ni doživel, zelo težko razume nekoga, ki doživlja vse negativne misli in čustva. Zelo je velika razlika med teorijo in izkušnjo.

Ozavestili ste, da ste zdaj jasnočutni, jasnovedni in jasnovidni. So se vam ti darovi »odprli« skozi vašo opisano življenjsko pot ali ste jih čutili že prej?

Jasnočutna sem že od nekdaj. Že kot dojenček in otrok sem čutila, če nekdo ni bil v najboljših energijah, in sem se želela umakniti. Kot otrok sem velikokrat začutila, kakšne volje mami prihaja domov iz službe, že takrat, ko je bila šele na stopnišču, in sem šla raje v svojo sobo, še preden je stopila v stanovanje. Jasnovednost sem ozavestila pred leti, ko sem šla v analizo preteklih dogodkov in pogovorov. Na primer, ko smo imeli na fakulteti predavanje o podjetništvu in vrstah podjetij, sem že takrat vedela in čutila, da bo nekoč šlo v tej smeri. Prav spomnim se občutkov, ki so me takrat obšli in bodo za vedno ostali v mojem spominu. Jasnovidnost se mi je začela odpirati zadnja in zanjo lahko rečem, da sem res šele na začetku.

Bi še kaj dodali?

Res začnite izražati in sprejemati vsa svoja čustva. Lahko tudi sami pri sebi. Če ne čutite in ne zaupate drugim, vam jih ni treba deliti. Prepoznajte in sprejmite svoje čustvo, predvsem pa se ne poistite z njim. Vi niste jeza, krivda, žalost, strah, obup …, vi samo čutite to čustvo. Ko čustvo ozavestite in sprejmete, izgubi svojo moč nad vami. In šele takrat, ko sprejmete, kar čutite, se lahko tudi vprašate, kaj in zakaj je sprožilo to čustvo v vas. Čutenje čustev je nekaj najbolj naravnega in normalnega. Le nihče nas ni naučil, kako delovati in komunicirati, ko se pojavijo čustva, kot so žalost, strah, jeza …

Zaključna misel?

Veliko se pogovarjajte in iščite rešitve. Dobra komunikacija je, ko izhajamo iz sebe in na spoštljiv način izrazimo svoja čustva in občutke. Bistvo komunikacije je, da razumemo drug drugega. Bodite sočutni do sebe in do drugih.

Tatjana Svete

*031/272 687, urska.sveti@gmail.com

Knjiga: Vredno je živeti