To se je zgodilo že pred petindvajsetimi leti, na drugem koncu moje lepe Slovenije. Prijateljica je bila doma iz vasi, ki je od neprevelikega slovenskega mesta oddaljena tri kilometre. Umrl ji je mož v Ljubljani in vprašali so jo, ali bo pokojnika prišla iskat ali bi ga upepelili? Potem ga je prinesla domov v žari. Pogreb je bil lep, 28. oktobra, godba je igrala, pevci so zapeli pesem Tišina, še govor je bil enega vodilnih iz podjetja, ker je bil prijateljičin mož preddelavec.
Na vasi je običaj, da vsak pogrebec dobi v roke gorečo svečko in jo nese do groba. Petdeset svečk je mimogrede pošlo, v cvetličarni jih niso imeli več, zato smo začele deliti vsakomur rdeč nagelj. Pri sto petdesetih je tudi že teh zmanjkovalo, ljudi pa je bilo na pokopališču vse polno. Sreča je bila, da smo prej v mestu naročili sto nageljnov, ki so jih medtem prinesli, jaz pa sem bila prinesla petindvajset nageljnov, ker nisem vedela, kaj naj dam prijateljici. Zmanjkalo nam je tudi teh, zato sem še kupila v cvetličarni kar petindvajset vrtnic, in zadnji pogrebec je odšel mimo. Res veliko ljudi je bilo, ker prijateljičin mož ni bil vaščan in sta stanovala v mestu. Žaro smo dali v nišo. Ko je bilo vsega konec, me je začelo zebsti in sem jo podurhala domov.
Drugi dan je prijateljica že zjutraj prišla na pokopališče in bila presenečena, ker je zgorel en venec, ki je bil prislonjen na steber. Steber je bil črn od dima. Lotila se je čiščenja. Potem je prišel grobar in ji naredil poličko pri niši, da je lahko namestila tri sveče v plastiki. Ni ji dalo miru, 30. oktobra je že zjutraj prišla na pokopališče – in imela kaj videti! Ene sveče na polički ni bilo več, plastika je zmečkana prazna ležala na tleh. Srednja sveča ni več gorela, zato jo je hotela prižgati. Zagrabila jo je, toda ojoj, bila je vroča in polna staljenega voska; vroča sveča ji je zdrknila iz roke, tako da je ves vosek polila po stebru in kamniti široki ograji za stebrom. Prve sveče pa se sploh ni upala dotakniti, ker je bila tudi zvita in vosek se je cedil čez plastiko.
Spet se je lotila čiščenja, saj je bil naslednji dan 1. november, dan mrtvih. Proti poldnevu je prišla mimo njena znanka, in ko je videla, kako ta sirota čisti in umiva tisti steber in ograjo, sta se začeli pogovarjati. In znanka se ji je ponudila, da bo to poizkušala urediti, tako je dejala. Vzela je v roke nihalo in spraševanj kar ni nehalo biti. Nazadnje je prijateljici rekla, da njen mož ne želi biti tukaj, da ji to pripoveduje.
»Kako pa to, saj je bil njegov desni sosed njegov sodelavec in sta dolga leta delala skupaj!?« Pa se je nihalo spet obračalo in znanka je povedala: »Res sta delala skupaj, toda sosed ga je kar naprej izkoriščal in nista bila prijatelja! Tak odgovor sem dobila. Dala bi ti nasvet, da bi bilo najbolje, če moreš dobiti kakšno drugo nišo.« Sreča je bila, da sta bila župnik in grobar doma in sta razumela. Prav na drugi strani je bila ena niša prazna in naredila se je selitev. Tam še sedaj počiva in pred nekaj leti se mu je pridružila še žena, moja prijateljica.
Slava
