Invalidi, ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih različne ovire omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi, se srečujejo tudi s težavami s seksom, ki je vsekakor njihova pravica.
V svetu marsikje imajo poklicne terapevtske specialiste za spolnost s hendikepiranimi.
Kakorkoli: spolnost je možna z vsakim človekom, ki si jo želi, ki čuti poželenje in ga želi prenesti tudi na partnerja. Pred tem je dostikrat treba spremeniti marsikatere predstave, ki jih imamo. Tako o ljudeh, ki niso najbolj običajni, kot so denimo paraplegiki in tetraplegiki, pa tudi o spolnosti sami. Predstave o sebi in spolnosti pa morajo spremeniti tudi hendikepirane osebe same. To je včasih še težje. Težje zato, ker se dostikrat ne spopadajo le s svojimi kompleksi, nezadovoljstvom, strahovi, ampak tudi s tujimi. Vsa ta bremena pa vplivajo tudi na spolnost.
Predstave drugih ljudi so dostikrat napačne, saj so največkrat utemeljene na mitih, nastalih zaradi pomanjkanja pravilnih informacij in razumevanja. Negativen pristop človeka do drugih je lahko še en problem, ki ga je treba spremeniti. Ljudje se moramo naučiti gledati človeka.
SPOLNOST PRIPADA VSEM
Kot meni psihoterapevt in seksolog Jaka Sotlar, član Slovenske krovne zveze za psihoterapijo in Slovenskega seksološkega društva, bi morale biti sistemske pomanjkljivosti in ovire pri zadovoljevanju spolnih potreb in pravic za osebe s hendikepom v vsaki sodobni, demokratični, vključujoči državi kar v največji meri odpravljene.
»Osebe s hendikepom bi morale od sistema in družbe dobiti jasno sporočilo, da spolnost pripada vsem ljudem enako – da smo vsi ljudje spolna bitja s svojimi potrebami, doživljanji, identitetami, okusi in da družba, ki se ima za sodobno, vključujočo, ne ignorira teh potreb in pravic. Sporočilo mora biti jasno, da seksualno doživljanje in življenje obstaja ne glede na hendikep, da spolne potrebe spadajo pod osnovne človeške potrebe; tako pravica do spolnega izražanja kot dostopnost do ustreznih informacij. Vključujoča, sodobna družba je tista, ki sprejema odgovornost in aktivno premaguje oziroma odstranjuje ovire za doseganje človeških potreb in pravic za vse, še posebej za ranljive skupine.«
Nobena skrivnost ni, da imajo to področje precej zgledno urejeno v državah zahodne in severne Evrope: na Nizozemskem, na Danskem, na Norveškem, v Veliki Britaniji …
V Sloveniji pa se vse večkrat pojavljajo dodatna vprašanja, povezana s to problematiko, še posebej, ker se tudi število takih oseb povečuje. Kako naj do seksualnega življenja na primer pride mlada hendikepirana oseba, ki je brez partnerja? Kakšne možnosti za polno seksualno življenje ima takšna oseba? Je rešitev poiskati pomoč deklet na klic (za moške)? Kaj lahko naredijo mlade ženske, ki so gibalno ovirane? Ali pri nas sploh obstaja kakšna možnost, ki bi jo organizirale institucije, da bi gibalno oviranim omogočili spolno življenje?
Sotlar pravi:
»Mladim hendikepiranim osebam in tistim starejšim, ki še nimajo veliko izkušenj s spolnostjo, je predvsem potrebno vsesplošno osebnostno opolnomočenje, torej vzljubiti sebe, in dobro poznavanje lastnega telesa, ki naj se začne čimprej. S tem oseba pridobi občutek, da se možnosti za polno seksualno življenje ne bi smele preveč razlikovati v primerjavi z osebami brez hendikepa.«
Pri tem so lahko v pomoč bodisi starši – taki, ki dajo otroku vedeti, da je seksualno bitje prav nič manj kot osebe brez hendikepa – bodisi prijatelji in vrstniki, ki na njih ne gledajo pomilovalno, ampak na sebi podobne. Tako da so vključeni v zabavo in v skupno premagovanje partnerskih in širših spolnih izzivov, ki so del vsakega normalnega razvoja mladih oseb. Pomembno pa je tudi, da je takšni mladi osebi dostopno ustrezno izobraževalno gradivo s področja spolnosti.
Ob tem naletimo na seksualne delavke in delavce, ki lahko spolno življenje zagotovo popestrijo ali hendikepirani osebi zagotovijo osnovni seksualni kontakt.
»Dostopnost do takih seksualnih uslug je za osebe s hendikepom slabša. Menim, da tudi zaradi neznanja in s tem povezanega strahu seksualnih delavk in delavcev, da bodo soočene z zdravstvenimi težavami hendikepiranih, katerim ne bodo kos, ali celo s pravnimi težavami,« pravi Sotlar.
Hendikepirani osebi lahko seksualne delavke in delavci zagotovo popestrijo spolno življenje ali ji zagotovijo osnovni seksualni kontakt.
TERAPEVTSKI SPECIALIST ZA SPOLNOST
V svetu poklic terapevtskega specialista za spolnost s hendikepiranimi ni posebnost. Pri nas, se zdi, je to še vedno »znanstvena fantastika«. Sogovornik ob tem pravi:
»Osebno ne poznam nobenega strokovnjaka, ki bi se usmerjeno ukvarjal samo s spolnostjo in hendikepom, so pa strokovnjaki seksologi, psihoterapevti ter medicinsko osebje z dodatno izobrazbo s področja seksologije in spolne terapije, ki imajo dovolj znanja, da bi znali ustrezno svetovati in pomagati.«
Eno od zanimivosti zasledimo v Združenem kraljestvu. Tam namreč obstaja organizacija Outsiderji (www.outsider.org.uk), ki osebam s hendikepom konkretno pomaga s praktičnimi nasveti, kako zadovoljevati spolno življenje, in je vir tako praktičnih preverjenih informacij kot tudi prostor za opolnomočenje, sprejetost in sproščeno druženje. Bi takšne organizacije morale biti dobrodošle v vsaki sodobni družbi?
Vsekakor, pravi sogovornik. Tudi v Sloveniji!
V Društvu YHD za teorijo in kulturo hendikepa o tej problematiki povedo, da nekako velja razmišljanje, da človek, ki je hrom, ne čuti ničesar in se zaradi tega v spolnost niti ne spušča, kaj šele, da bi bili moški v invalidskem vozičku sposobni erekcije.
»To ne drži. Drži pač le v nekaterih primerih, odvisno od poškodbe oziroma okvare; na primer od tega, kateri del hrbtenice je poškodovan. Na primer, nekatere ženske s poškodbo hrbtenjače se ne vlažijo in potrebujejo nanos lubrikanta, nekateri moški s poškodbo hrbtenice potrebujejo več fizične stimulacije, nekateri pa so celo bolj občutljivi in erekcijo doživijo že pri umivanju penisa, in podobno.«
NEGA UBIJE SPOLNOST
»Osebe s hendikepom velikokrat potrebujejo prilagoditve pri spolnih aktivnostih, precejkrat tudi zunanjo pomoč partnerja ali skrbnika. Največji problem je pomanjkljivo ločevanje spolne sfere od sfere nege. Če imamo na primer osebo s hendikepom, ki ima partnerja brez hendikepa, velikokrat ›nega ubije spolnost‹, kar ne bi smelo biti nujno tako! Pomaga že, da se partnerja med seboj dogovorita, da obstaja na primer pri namestitvi nek položaj, ki je potreben za spolno aktivnost, recimo temu tehnično-negovalni moment. To je tedaj, ko partner pomaga partnerju pri namestitvi v položaj; oseba s hendikepom sodeluje s predlogi in izražanjem želja. Pred njima je seksualni moment, partnerja pustita nego ob strani in se enakovredno spustita v raziskovanje medsebojnega užitka. Občutki ene sfere tako naj ne posegajo v drugo sfero,« razlaga psihoterapevt in seksolog Jaka Sotlar.
Mica Kotnik
