Irena Orešnik

Leta 1954 je bila reja koz v Sloveniji z zakonom prepovedana; povzročale naj bi preveč škode na podrastju. Predvsem v gozdovih. Dovoljena je bila le še reja koz sanske pasme v zaprti reji, zaradi česar se je število koz drastično zmanjšalo. Kozjereja sedaj počasi oživlja. Spet pridobivajo na veljavi kozje meso, mleko in mlečni izdelki, tako da se marsikatera kmečka družina že preživlja izključno s kozjerejo in predelavo kozjega mleka v mlečne izdelke. Ena od njih je petčlanska družina na ekološki kmetiji Štefančič iz Fare v občini Kostel na Kočevskem.

Ravno ob našem prihodu na pašnike v Banji Loki so koze prignali s paše v ograjo. Pri tem so večji delež opravili nepogrešljivi psi čuvaji. V ogradi so nato čakale, da pridejo na vrsto za molžo. Ko so koze odšle, približno sto jih je v čredi, je njihov pašnik zasedlo nekaj krav in dva osla.

»Pri nas koze vedno dobijo svežo pašo, potem gredo pa krave in osli počistit za njimi. Vsaka žival jé določeno vrsto rastlinja,« je dejal lastnik kmetije Blaž Štefančič*, inženir živinoreje.

Po diplomi sta se z ženo Anjo Ferderber, živilsko tehnologinjo, samozaposlila na lastni kmetiji. Vsako soboto svoje izdelke prodajata na ekološki tržnici na Pogačarjevem trgu v Ljubljani. Od kozjega mleka, skute, sira, jogurta in sirotke živi vsa družina. Vse mlečne izdelke delata iz surovega, nepasteriziranega kozjega mleka, izjema je le jogurt.

Zakaj ste se kot diplomirani inženir živinoreje odločili za koze?

Za kozjerejo sva se z ženo Anjo odločila povsem naključno. Brez načrtov in pričakovanj. To je bilo pred dvajsetimi leti, ko sva končala fakulteti. Prej nisva imela ideje, da bi imela koze. Imela sva le jahalnega konja. Po »neumnosti« sva posvojila dve kozi in tako se je začelo. Vse, kar imava, sva ustvarila iz tega.

Koza zaužije tudi zdravilne rastline, ki jih ostale domače živali ne zaužijejo.

Kaj potrebuje človek za kozjerejo razen črede, koliko pašnikov?

Najprej potrebuje veliko znanja, tako teoretičnega kot praktičnega. Veliko sva se o tem poučila iz ruske, mongolske literature. V praksi sva naredila še dve fakulteti zraven. Koliko pašnikov? Kolikor jih imaš. To lahko kombiniraš z nakupom krme. Midva imava zelo malo svojih pašnikov, večino imava najetih. Za začetek sva najela travnike in pašnike v okolici Fare, v Vasi in v Banji Loki, kjer je na pretek ostarelih kmetij, kjer ne morejo več sami obdelovati svoje zemlje. Zdaj imava v najemu dvajset hektarjev obdelovalnih površin, v večini travnike in pašnike. To seveda ni v enem kosu, kar pa bi bilo sicer za živinorejsko proizvodnjo zaželeno.

Se lahko družina preživi samo od črede koz?

Ja, saj mi kot petčlanska družina živimo samo od tega. Od stotih koz. Krave, osle, prašiče, perutnino, konje imamo za zraven, za hobi. Osle imamo denimo za treking turizem v kampu ob Kolpi.

Sloveniji manjkajo koze

Najmanj koliko koz je treba imeti v Sloveniji, da preživiš samo s kozjerejo?

Odvisno, kako se odločiš. Na kateri ravni delaš, kar je odvisno od hotenj posameznika. Dva pridna lahko preživita že s tridesetimi kozami; jaz bi si upal sam preživeti s tridesetimi kozami.

Koliko je pa dela z njimi?

Lahko za cel dan, kolikor si pač vzameš. Precej je dela z njimi, a glede na to, da od njih živimo, nam še ostane časa za hobije – za ukvarjanje z drugimi živalmi. Je pa seveda veliko dela v sirarstvu, saj večino kozjega mleka predelamo v mlečne izdelke.

Kozje mleko je bolj bogato s snovmi, ki zavirajo nastanek in rast tumorjev ter krepijo imunski sistem.

Katere?

Ekološke sire, skuto, jogurte, prodajamo pa tudi sveže kozje mleko, po katerem je veliko povpraševanja. Tudi po kisli kozji sirotki.

Vse kozje mleko je s paše. Gulijo grmovje, travo, zelišča. Letos nam ogromno pomenijo zelišča, ker ne starijo tako hitro kakor trava. Letos je bil maj zelo deževen, zato živali niso mogle popasti trave in travniki izgledajo bolj kot žitno polje. To je stara paša, a notri je mlada, zato v travi koze še vedno veliko najdejo.

Katere pasme koz imate?

Večinoma imamo slovensko srnasto kozo. To je tradicionalna slovenska pasma. In pa drežniško kozo, ki sodi med avtohtone slovenske pasme. Nekaj imamo tudi križancev.

Koliko mleka da koza na dan?

Povprečno en liter. Pomolzemo jih enkrat na dan, seveda strojno, kar nam vzame približno dve uri in pol. Vsak dan. Je pa veliko dela s tem, saj je treba najprej pri vsaki kozi razkužiti vimena. Vsak dan pa jih moramo pomolsti, sicer se pojavi mastitis, vnetje vimena. Pri tem ni šale.

Kako varujete svojo čredo?

Ker živimo na območju divjih zveri, še posebej volka, smo dobro poskrbeli za varovanje svoje živine. Čredo imamo ves čas v elektroograji. Imamo pa seveda zraven še pastirske pse. To so posebni črno-beli veliki psi, pasme tornjak, ki so izredni čuvaji pred zvermi.

Kakšno starost doživijo koze?

Mislim, da je bila naša rekorderka stara štirinajst let.

*041/834 773 (Blaž Štefančič)

SIRARSTVO OREŠNIK

Sirarko in agronomko Ireno Orešnik z ekološke kmetije Sirarstvo Orešnik (Kozjisir.si) iz Šentjošta nad Horjulom smo ujeli na tržnici ob viškem Intersparu v Ljubljani. Prodajala je svoje kozje izdelke, nekaj tudi ovčjih. Deset let je bila predsednica Združenja kmečkih sirarjev Slovenije, sedaj pa pri Združenju skrbi za izobraževanje o varni predelavi mleka na kmetiji. S kozjerejo sta z možem začela pred dvema desetletjema in pol iz želje po svobodi in stiku z naravo.

V delo je vpeta vsa družina, tudi njuni štirje odrasli otroci. Obdelujejo dvanajst hektarov travnikov, redijo osemdeset koz sanske pasme, iz kozjega mleka pa od velike noči do božiča ustvarjajo dvajset različnih izdelkov. Poznani so predvsem po sirih, ki jih drugi v Sloveniji ne delajo ali pa zelo malo. Sire iz kislega mleka, mehke sire z rdečo mažo, sire z modro plesnijo v testu in druge uporabljajo v priznanih slovenskih restavracijah, po njihovih izdelkih pa povprašujejo tudi v tujini. Na kmetiji delajo vse mlečne izdelke iz surovega, nepasteriziranega kozjega mleka, izjemi sta le jogurt in albuminska skuta, ker postopek izdelave tega ne dovoljuje.

Irena Orešnik nam je predstavila kozje izdelke. Sogovornica, ki je tudi EU strokovnjakinja za kmetijsko statistiko, je soavtorica knjige Obožujem sir in avtorica knjige Kuhajmo s siri.

KOZJE MLEKO

Mnogi imajo kozje mleko za bolj zdravo od kravjega.

»Kozje je po sestavi bolj podobno materinemu mleku. Njegova beljakovinska sestava je nekoliko različna od kravjega. Kozje mleko denimo ne vsebuje alfa-s-kazeina. Kadar je ta beljakovina vzrok alergiji, lahko otroci brez težav pijejo kozje mleko, medtem ko kravjega ne morejo. Kozje mleko – še posebno koz, ki se pasejo na planinskih pašnikih – je bolj bogato s snovmi, ki zavirajo nastanek in rast tumorjev ter krepijo imunski sistem. A kozje mleko veliko prednosti pred kravjim mlekom izgubi, če je pasterizirano.«

OKUS KOZJEGA SIRA

Kozji sir si mnogi najbolj zapomnijo po značilnem okusu. A pravilno izdelan kozji sir ima blag, zelo prijeten okus. Predvsem pa ne smrdi.

»Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na njegov okus in biološko vrednost, so sestava mleka, pestrost rastlinja na paši koz, vrsta njihove krme pozimi, predvsem pa, ali je bil izdelan iz (ne)pasteriziranega mleka. Poseben okus dajo kozjemu mleku maščobne kisline v kozjem mleku: kapronska, kaprilna in kaprinska kislina. Neprijeten vonj in okus pa se v sir prikradeta z nepravilnim ravnanjem s surovim mlekom. Denimo, s pretiranim mešanjem se poškodujejo njegove zelo nežne maščobne globule, ki oksidirajo in dajo mleku okus po žarkem. Kozje mleko je tudi zelo občutljivo na vse vonjave v hlevu. Maščoba je v majhnih kroglicah, ki imajo zato veliko površine, na katero se »priklopijo« vonjave, denimo značilen vonj kozlov ob parjenju, ki se ga mleko navzame v nekaj minutah, če ga ne zavarujemo. Sveži sir (skuta) je denimo še brez izrazitega okusa, če smo prej poskrbeli, da se mleko ni navzelo vonjav iz hleva, hkrati pa encimi še niso imeli dovolj časa, da bi beljakovine in maščobe razgradili in s tem vplivali na okus, vonj in teksturo sira.«

NEPASTERIZIRAN KOZJI SIR

Za izdelavo sira in njegovo pravilno zorenje so nujno potrebne mlečnokislinske bakterije, ki v postopku fermentacije predelujejo laktozo ali mlečni sladkor v mlečno kislino.

»Če je bilo mleko pasterizirano, teh malih pomagalk v njem ni več, zato mu morajo dodati industrijsko izdelane sirarske kulture. V teh pa je malo različnih mlečnokislinskih bakterij, zato je okus takega sira zelo osiromašen; vrh tega ga delajo vedno z istimi vrstami bakterij, zato okus takega sira nima širine in specifičnosti in je nekako vedno enak. Če pa je sir izdelan iz surovega mleka, v siru delujejo tudi mlečnokislinske bakterije, ki dajo siru svojstven okus. Takemu siru vsaka vrsta bakterije s svojimi encimi, ki v mleku cepijo beljakovine in maščobe, doda svojo noto v njegovem okusu. In v surovem mleku je zelo veliko različnih mlečnokislinskih bakterij; raznolikost rastlinja, ki ga koze pasejo, prispeva k intenzivnosti in značilnosti okusa.«

LAKTOZNA INTOLERANCA

V kozjem mleku in siru je laktoza, zato tistim, ki imajo laktozno intoleranco, težave povzroča tudi kozje mleko, ne le kravje.

»Večina ljudi z laktozno intoleranco lahko uživa izdelke iz kozjega mleka, ki imajo malo laktoze: to so zelo trdi, zelo starani siri. V njih je namreč laktoza skoraj do konca predelana, denimo v parmezanu. Če imajo ljudje še kaj encima za laktozo, potem te trde sire lahko poskusijo in jih po navadi tudi prenesejo. Ljudem z laktozno intoleranco manj težav povzročajo tudi jogurti, ker vsebujejo žive bakterije, ki s svojimi encimi pomagajo telesu presnoviti laktozo. Tudi pri jogurtih je treba njihovo primernost preizkusiti. Pri laktozni intoleranci je toleranca na laktozo odvisna od količine encima, ki presnavlja laktozo. Če človek tega nima, potem mu vsak delček laktoze povzroča težave. Če ima še nekaj encima, pa prenese minimalne količine laktoze. Nekaterim ljudem s starostjo količina tega encima upada.«

Manj laktoze ima tudi albuminska skuta, ki je tudi primerna alternativa za sladkorne bolnike. Kozja sirotka pa je fermentiran mlečni izdelek, ki je glede laktozne intolerance podobna jogurtu. Vsi fermentirani mlečni izdelki, poleg sirotke in jogurta še kefir, vsebujejo žive bakterije, katerih encimi pomagajo presnavljati laktozo.

KOZJA SIROTKA

Sirotk je več vrst. Sirotka, ki je ostanek od izdelave poltrdih sirov, je po okusu sladka in ni posebej bogata z minerali, saj se ti vežejo v sir. Sirotka, ki je ostanek od izdelave skute, pa je kisla in je bogata z minerali. V to sirotko gre večji del kalcija, magnezija in natrija, saj ti minerali niso potrebni za usirjanje mleka in se ne vežejo v sir. Kisla sirotka in pa trdi siri so pomemben vir kalcija in pomagajo ohranjati kostno maso. Skuta pa je revna z minerali in je v tem oziru slabša izbira.

»Nasvet, da jejte več sira za zdrave kosti, je zato zelo pavšalen nasvet. Več človeku dostopnega kalcija je tudi v surovem mleku. Pri kuhanju mleka oziroma pri pasterizaciji ali sterilizaciji se večina kalcija izgubi oziroma se spremeni v obliko, ki našemu telesu ni dostopna. Kar se tiče alergij in kalcija, je zagotovo velika prednost v surovem mleku.«

KOZJA ALBUMINSKA SKUTA

Omenimo še kozjo albuminsko skuto. Narejena je iz kozje sladke sirotke, ki je ostanek izdelave poltrdega kozjega sira. Je pasterizirana, saj tako zahteva tehnologija izdelave. Po okusu je sladka in bolj pusta. Zelo je cenjena v terapiji po nemški znanstvenici dr. Johanni Budwig (1908–2003).

Tatjana Svete

Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 339 (oktober 2021).