»Ne mislim, da bomo v naslednjih nekaj letih vsi pomrli – čeprav tudi to ni nemogoče. Izumrtje človeštva je bilo vedno realna možnost. Precej krhka bitja smo, negotovo se oklepamo Zemlje, svojega edinega doma.« Tako meni in o tem piše James Lovelock v knjigi Novacen – prihajajoča doba hiperinteligence, iz katere povzemamo ta članek.
Trki asteroidov bi lahko uničili biosfero, od katere smo odvisni, tako kot se je zgodilo pred 65 milijoni let, ko se je končala vladavina dinozavrov. Površje Lune in našega sestrskega planeta Marsa je posejano s kraterji, ki so skoraj zagotovo nastali zaradi trkov asteroidov. Gotovo se je to dogajalo tudi z Zemljo, vendar se na našem planetu s tanko prevleko tekoče vode kraterji vidijo le na kopnem, pa še te je spralo nenehno deževje. Če pa natančno proučimo površino kamnin, kar geologi tudi počno, vidimo veliko posledic takšnih trkov, celo kraterje s premerom do tristo kilometrov.
Na Zemlji vidimo veliko posledic od trkov asteroidov, celo kraterje s premerom do tristo kilometrov.
Še hujše posledice bi lahko imela povečana vulkanska aktivnost, kakršna je pred 252 milijoni let označila konec perma in začetek triasa. Za ta davni dogodek danes menijo, da ga je povzročilo obsežno iztekanje magme, ki je tvorilo sibirske poplavne bazalte, kakor to imenujemo danes. Pogosto to obdobje opisujemo tudi kot »množično izumrtje«, saj je izumrlo 90 odstotkov vseh morskih in 70 odstotkov kopenskih vrst živih bitij. Ekosistemi si kar 30 milijonov let niso opomogli.
PREŽIVELO LE NEKAJ TISOČ LJUDI?
To je bilo že davno, a tudi pozneje se je dogajalo marsikaj zaskrbljujočega. Pred zgolj 74.000 leti se je človeško prebivalstvo močno skrčilo zaradi vulkanske zime, ki je zajela svet po strašanskem izbruhu, po katerem je nastalo današnje jezero Toba v Indoneziji. Predvidevajo, da je na vsem svetu morda preživelo zgolj nekaj tisoč ljudi.
Leta 1815 se je zaradi vulkanskega izbruha na gori Tambora – prav tako v Indoneziji – nebo stemnilo, temperatura po vsem svetu se je znižala. Tudi če nas naslednji takšen kataklizmični dogodek ne bi povsem iztrebil, pa bi lahko pomenil konec civilizacije in nas pahnil nazaj v kameno dobo. Razumevanje vesolja nam v tem primeru vsekakor ne bi bila velika prioriteta.
Nekaj teh nevarnosti je mogoče omiliti. Zaradi sposobnosti, da svet razumemo, imamo rakete in jedrsko orožje, s katerim bi lahko preusmerili asteroid, ki bi ogrožal Zemljo. Če bomo zmogli zbrati dovolj skupne volje, da izdelamo takšen sistem za prestrezanje asteroidov, bo planet našega osončja prvič dosegel takšno stopnjo razvoja, da bo sposoben zaznati približevanje velike skale, ki grozi, da trešči nanj, poleg tega pa bo razvil tudi sposobnost in zmožnost, da jo preusmeri in se reši. V kozmičnem pogledu je to nadvse pomenljiv razvoj.
SE BOMO REŠILI NA MARS?
Vsi načrti za preživetje niso tako obetavni. Resnično nora zamisel se redno pojavlja v medijih, zagovarjajo pa jo tudi nekateri nadvse podjetni posamezniki. Gre za zamisel, da bi Mars lahko človeštvu nudil zatočišče, če bi se izkazalo, da nam življenje na Zemlji ni več mogoče. Zdi se, da pri tem izhajajo iz predpostavke, da Marsovo površje ni dosti drugačno od puščav v Sahari ali Avstraliji. Zadostovalo naj bi, da bi napravili dovolj globoko vrtino do vodonosnika, tako kot so storili na primer v Phoenixu ali Las Vegasu v Združenih državah, potem pa bi tudi na Marsu lahko udobno živeli med bazeni, igralnicami in igrišči za golf.
Žal pa smo od robotskih odprav na Mars izvedeli, da je marsovska puščava skrajno negostoljubna za kakršno koli zemeljsko obliko življenja. Ozračje je stokrat redkejše kot na vrhu Mont Everesta in ne zagotavlja nikakršne zaščite pred kozmičnimi žarki ali ultravijoličnimi žarki s Sonca. V redkem marsovskem ozračju je 99 odstotkov CO2 in ga ni mogoče dihati. Na planetu je sicer nekaj malega vode, vendar je tako slana kot Mrtvo morje in ni pitna. Elon Musk, ki razmišlja o potovanju na Mars, je izjavil, da bi rad umrl na Marsu, a ne zaradi ponesrečenega pristanka. Na Marsu pa so tako nemogoče razmere za življenje, da bi bilo morda bolje umreti kar takoj.
Bilo bi veliko prijetneje, če bi si bogataši »jetniške celice« namesto na Marsu postavili na zaledeneli Antarktiki, kjer je mogoče vsaj dihati.
Nadvse premožni posamezniki, ki bi želeli odpotovati na Mars, bi si morda tam lahko postavili nekakšna bivališča. Kar bi jim ostalo od premoženja, bi lahko porabili za vzdrževanje umetnega okolja v drobni celici, iz katere ne bi mogli ubežati. Dejansko pa bi bilo veliko prijetneje, če bi si takšne jetniške celice postavili na zaledeneli Antarktiki. Tam je mogoče vsaj dihati.
Načrtovati takšne podvige, ne da bi se menili za dejansko stanje Zemlje, se zdi močno sprevrženo. Želja po odkritju marsovske oaze ne upravičuje neznanskih stroškov, zlasti če upoštevamo, da bi že z vlaganjem manjšega deleža teh zneskov v raziskave lahko prišli do nadvse pomembnih podatkov o domačem planetu. Ne smemo pozabiti, da je to planet, na katerem živimo, podatki o njem pa so morda edino, kar nam lahko zagotovi preživetje, čeprav niso tako razburljivi kot vesti z Marsa.
Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 334 (maj 2021).
