Wilhelm Reich

Wilhelma Reicha (1897–1957) poznamo po odkritju orgonske (življenjske) energije. Le malo ljudi pa ve, da je orgonsko energijo odkril ob proučevanju spolnosti. Nedavno je ob stopetindvajseti obletnici Reichovega rojstva in stoletnici rojstva teorije orgazma v slovenščini izšlo eno njegovih najpomembnejših del Funkcija orgazma (Odkritje orgona, 1. del). Gre za razvpito strokovno monografijo o razumevanju človeške spolnosti. Ker je to ena osnovnih naravnih potreb, tako kot je denimo prehranjevanje, so izsledki njegovih raziskav zanimivi za vsakogar.

Orgazmična nemoč poganja tudi nevrotične mehanizme v politiki, vojni, zakonski zvezi, pri vzgoji otrok in drugje.

Wilhelm Reich – slavni avstrijski psihoanalitik, psihiater, seksolog in sociolog – se je posvečal vprašanju, kako biološka energija vpliva na človekova čustva, obnašanje in spolnost. Zaradi kontroverznih zamisli so ga preganjali in celo zaprli; njegova psihološka dela so dobila status klasik. Kasnejše raziskave in sodobni psihoterapevtski pristopi so v veliki meri potrdili njegovo osnovno predpostavko, da so motnje v delovanju telesa in duševne motnje neposredno povezane.

ORGAZMIČNA NEMOČ

V Funkciji orgazma je predstavil tezo, utemeljeno na lastnih terapevtskih izkušnjah in obsežnih empiričnih študijah, da je zmožnost doseganja orgazma in »orgazmična moč« eden pomembnih vidikov duševnega zdravja. Trdil je, da sta v tem smislu telo in duh neločljivo povezana. Ugotavljal je, da so nevroze – živčne bolezni duševnega izvora brez organskih okvar – in druge duševne motnje posledica »orgazmične nemoči«. Pri ženski ali moškem, ki ne zmore doživeti »popolnega orgazma«, pride do blokade libida ali spolnega nagona, kar lahko botruje različnim osebnostnim motnjam.

Ko je spolna energija zadušena, so možni trije patološki (bolezenski) izhodi, našteva Reich:

• Nezadržna, samouničevalna nagonskost: zasvojenost, alkoholizem, zločin kot posledica občutka krivde, psihopatska imupulzivnost, seksualni umor, posilstvo otrok in drugo.

• Značajske nevroze zaradi potlačenih nagonov: kompulzivna nevroza, s strahom pogojena histerija, konverzivna histerija.

• Funkcionalne psihoze: shizofrenija, paranoja, melanholija in manično depresivna blodnja.

Orgazmična nemoč pa poganja tudi nevrotične mehanizme, ki delujejo v politiki, vojni, zakonski zvezi, pri vzgoji otrok in drugje; vsi po vrsti pa so po njegovem posledica pomanjkanja genitalne zadovoljitve človeških množic.

VEGETOTERAPIJA

Eden od ciljev njegovega psihoanalitičnega zdravljenja je bila povrnitev »orgazmične moči«. Kot svojo posebno psihoterapevtsko metodo je zato razvil vegetoterapijo, ki temelji na orgonski energiji. Za to tehniko je sicer želel uvesti ustreznejši izraz »orgazmoterapija«, a je moral upoštevati, da bi pomenil preveliko družbeno obremenitev za mlade strokovnjake s področja »seksualne ekonomije«. Ljudje se namreč ob omembi svojih naravnih potreb ali religioznih občutkov porogljivo smejemo ali pa zbegano hahljamo. Menil je, da bodo morali številni prihodnji rodovi vlagati še veliko truda, preden bosta znanost pa tudi laični svet k spolnosti pristopila resno. Verjetno se bo to zgodilo šele takrat, ko bodo družbena vprašanja o življenju in smrti neizogibno privedla do tega, da se spolnost dojame, obvlada in družbeno zavaruje.

»Pri zdravljenju duševnih motenj je treba predvsem vzpostaviti naravno sposobnost za ljubezen, kar pa je v enaki meri odvisno od duševnih in družbenih razmer. Duševne bolezni so posledica spolnega kaosa, ki prežema družbo. Ta kaos že tisočletja služi podjarmljenju ljudi prevladujočim bivanjskim okoliščinam ali, drugače povedano, ponotranjenju zunanjega procesa mehanizacije življenja. S tem, da ljudi oropaš samostojnosti, prek spolnega kaosa v njihovo duševnost zasidraš mehanizirano in avtoritarno civilizacijo,« v knjigi piše Reich.

Starši zatirajo spolnost otrok, ne vedoč, da tako ravnajo po ukazu mehanizirane družbe

Najpomembnejši izvor »nevrotične kuge« sta po njegovem avtoritarna, spolno represivna družinska vzgoja z njenim neizbežnim spolnim konfliktom med otrokom in starši ter genitalna tesnoba. Starši pa zatirajo spolnost majhnih otrok in mladostnikov, ne vedoč, da tako ravnajo po ukazu avtoritarne, mehanizirane družbe.

»OZDRAVITEV«

Ko je bolnik s pomočjo vegetoterapije lahko doživel popolno spolno sprostitev, se je njegova osebnost tako temeljito in naglo spremenila, da tega tudi Reich sprva ni mogel dojeti. Sprememba se je zgodila tudi na drugih življenjskih področjih.

»Nisem razumel, kako je mogoče, da pri trdovratnem nevrotičnem procesu pride do tako hitrega preobrata. Ne samo, da so izginili simptomi nevrotičnega strahu, temveč se je spremenila celotna bolnikova osebnost,« opisuje znanstvenik in v knjigi navaja nekaj primerov.

Bolniki so začeli moralistična stališča družbe spontano doživljati kot nekaj tujega in čudnega. Ne glede na to, kako togo so prej zagovarjali spolno vzdržnost pred sklenitvijo zakonske zveze, se jim je zdaj ta zahteva zdela groteskna. Tovrstne zahteve so zanje izgubile pomen. Postali so ravnodušni do njih.

Spremenil se je tudi njihov odnos do družbenega dela. Če so prej delali mehanično ter do službe niso kazali nobenega pravega zanimanja in so jo imeli za nujno zlo, ki si ga naprtiš brez razmisleka, so zdaj postali izbirčnejši. Če so jim nevrotične motnje prej preprečevale, da bi delali, se je v njih zdaj oglasila potreba, da bi se lotili nekega praktičnega dela, ki bi jih tudi osebno zanimalo. Če je bilo delo, ki so ga opravljali, takšno, da je pritegnilo njihovo zanimanje, so se razcveteli. Kadar je bilo mehanične narave, kot na primer delo uslužbenca, poslovneža ali odvetnika na srednji stopnji, pa jim je postalo skoraj nevzdržno breme.

UPOR PROTI DRUŽBENI MORALI

Do izrazitih sprememb je prišlo tudi na spolnem področju.

»Bolniki, ki so dotlej brez pomislekov obiskovali prostitutke, tega niso več mogli početi, ko so postali orgazmično potentni. Ženske, ki so prej potrpežljivo prenašale življenje z neljubljenim moškim in pristajale na spolni akt iz ›zakonske dolžnosti‹, tega zdaj niso bile več zmožne. Uprle so se, tako ni šlo več naprej. Kako naj bi temu nasprotoval? Bilo pa je v navzkrižju z vsemi takrat veljavnimi družbenimi stališči, na primer z zahtevo, da mora žena samoumevno ugoditi moževim spolnim potrebam, dokler je njun zakon veljaven, naj hoče ali ne, naj ga ljubi ali ne, naj jo vzburja ali ne. Ocean laži tega sveta je globok!« je zapisal Reich.

Bili pa so tudi primeri, ko je orgazmoterapija poročene ali neporočene ženske, ki so prej občevale vsevprek, ker pač niso ničesar občutile, navdala z resnostjo, ki jim je preprečevala, da bi šle spat z vsakomer. Postale so »moralne« v smislu, da so si želele le enega partnerja, ki bi jih ljubil in zadovoljeval.

»Ozdravljenci so spontano odkrili drugo obliko morale, ki ni bila podvržena zahtevam, kot so ›moraš‹ ali pa ›ne smeš‹. Razvila se je spontano na podlagi potreb po kakovostni spolni zadovoljitvi. Vzdržali so se spolnega odnosa, čeprav so imeli željo po njem, kadar zunanje ali notranje razmere niso zagotavljale celostne zadovoljitve. Prišlo je do samouravnavanja; bitka s prej potlačenimi nagoni, ki so silili na dan, se je pomirila in postala nepotrebna.«

Tatjana Svete

Knjiga: Funkcija orgazma