Ko je Thomas Edison skušal iznajti napravo za komuniciranje z duhovi mrtvih, je hotel uporabiti sodobno tehnologijo za delo, ki so ga stoletja opravljali mistiki, duhovniki, šamani in preroki, posebej izbrani za medijstvo med življenjsko in duhovno sfero. Ti mediji so komunicirali ne le s pokojniki, ampak tudi z raznoliko množico dobrih in zlih duhov, bogov, polbogov, angelov, demonov, prikazni, vodnikov in drugih nefizičnih inteligentnih entitet, in so delovali kot posredniki med človeštvom in vsem v nevidnem področju. Danes medijstvu pravimo tudi kanaliziranje. Večino iskalcev informacij še vedno najbolj zanima komunikacija z nedavno umrlimi, ljubljenimi in pogrešanimi svojci ali prijatelji.

V devetnajstem stoletju, ko je znanost že utrdila svojo zmago nad duhovnim svetom, se je po Združenih državah razmahnil spiritualizem. Glavno zanimanje za medijstvo in sporočila z drugega sveta je bil nedvomno obstoj dokaza za življenje po smrti. Gibanje se je sčasoma razmnožilo na seansah v dnevnih sobah in salonih po Ameriki in v Evropi. Spiritualizem je pritegnil tudi ugledne ljudi, kot so bili angleški sir Arthur Conan Doyle, ustvarjalec Sherlock Holmesa, potem Alfred Russel Wallace, ki je s Charlesom Darwinom razvil teorijo o evoluciji, pa ameriški pisatelj James Fenimore Cooper in številni drugi znani in uveljavljeni akademiki, sodniki, politiki, zdravniki …

Seanse so večkrat spremljali psihokinetični pojavi, kot so premikanje mize, nenavadni zvoki, pojavi prikazni v temi …

Ameriški predsednik Abraham Lincoln je sledil nasvetom medijke Nettie Colburn med leti 1861 in 1863, ki je po sporočilih svojih duhovnih vodnikov svetovala Lincolnu, naj ne zavlačuje z razglasitvijo emancipacije sužnjev, medtem ko je mnoge predsednikove svetovalce skrbel njen vpliv na potek vojne.

SKUPINSKE SEANSE

Skupinske seanse v zatemnjenih sobah so bile glavno dogajanje gibanja. Med seanso je medij poklical duha pokojnega, da bi z njim vzpostavil stik. Nekateri mediji so padli v trans in pokojnik naj bi spregovoril prek njih; drugi mediji so samo posredovali sporočila, ki so jih od pokojnega prejeli telepatsko. Pogosto je spremljevalec seanse vprašal duha za znak, s katerim naj bi le-ta dokazal svojo identiteto, in duh je prek medija sporočil osebni vzdevek ali kak drug podatek, znan samo spremljevalcu. Seanse so večkrat spremljali psihokinetični pojavi, kot so nagibanje in premikanje mize, nenavadni zvoki, materializiranje prikazni v temi. Z ugasnitvijo luči in zagrnitvijo zaves so seveda nastajale možnosti za prevare, in mnogim medijem so pozneje dokazali sleparstvo. A težko je spregledati osebne izkušnje na tisoče posameznikov, ki so sami uspešno kanalizirali po svojih domovih ter preizkušali avtomatično pisanje in ouija mizico.

ZATON PO PRVI SVETOVNI VOJNI

Zelo spoštovan medij je bil, denimo, Daniel Douglas Home, ki se je rodil v revni družini v Edinburgu na Škotskem leta 1833. Posvojila ga je teta, s katero je pri devetih letih emigriral v Ameriko. Pri trinajstih letih se je prvič srečal z duhom. Home je včasih imel tudi sedem seans na dan in ni nikoli sprejel plačila, niti ga niso nikoli obsodili za sleparja. Njegove veščine so bile čisto kanaliziranje glasu kot tudi jasnoslišnost in jasnovidnost ter sprejemanje svetlobe v transu. Pogosto je delal pri močni delovni svetlobi, na mestih, ki so jih izbrali drugi, in pred verodostojnimi pričami.

Vrhunec prve zlate dobe medijstva je kmalu po prvi svetovni vojni doživel zaton. Številne medije so namreč razkrinkali kot šarlatane, njihove seanse pa kot prevare, ki jim je nasedlo lahkoverno občinstvo.

DRUGA ZLATA DOBA MEDIJSTVA

V ZDA se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začela druga zlata doba medijstva. Samo v Južni Kaliforniji je delovalo več kot tisoč medijev. Do leta 1990 je Velika Britanija ustvarila Findhornovo kanalizirano gradivo. Kanada ima knjigo Hilarion avtorja Mauricea Cooka. V Ameriki so se Jane Roberts pridružili še drugi novodobni mediji, kot so J. Z. Knight (Ramtha), Jach Pursel (Lazaris), Jessica Lansing (Michael). Njihova sporočila distribuirajo prek avdio- in videozapisov, novodobnih knjigarn, seminarjev, predavanj … Danes se psihologi zanimajo za transpersonalno psihologijo, raziskovanje zavesti in spremenjena stanja zavesti ter kanaliziranje.

Mediji so dosegli 83-odstotno točnost pri informacijah, kot so pokojnikovo ime, zgodovinska dejstva, opisi preminulih …

Dr. Arthur Hastings, profesor Inštituta za transpersonalno psihologijo v Palu Altu, Kalifornija, je leta 1990 izdal odličen pregled medijstva z naslovom With the Tongues of Men and Angels: A Study of Channeling. Navaja, da mediji kanalizirajo zdravstvene diagnoze in terapije (Edgar Cayce); visoko literaturo (pesnika William Blake in William Butler Yeats); matematiko (sodobna teorija števil indijskega genija Srinivasa Ramanujana); glasbo in umetnost; praktične terapevtske in psihološke nasvete in vpoglede; pomembna politična gibanja (Ivana Orleanska), religijska odkritja in prerokbe (judaizem, krščanstvo, islam) in tudi nove religije (mormonstvo). Po Hastingsu je 15 odstotkov Američanov poročalo, da občasno slišijo notranji glas, ki jim daje informacije ali jih vodi.

TOČNO BRANJE INFORMACIJ

Tudi v enaindvajsetem stoletju fasciniranost nad medijstvom ne jenjuje. John Edward, Sylvia Brown in James Van Praagh so samo nekateri izmed najbolj priljubljenih medijev.

Znanstveni in psihološki oddelek na Univerzi v Arizoni je opravil nekaj zanimivih preskusov z Edwardom ter drugimi znanimi mediji. Leta 1999 so dr. Gary Schwartz in sodelavci pripeljali v laboratorij Edwarda, znana medija Georga Andersona in Suzane Northrop ter še dva medija. Zanimalo jih je, če lahko kdo od njih najde pravilno informacijo za 46-letno žensko iz Arizone, ki je v desetih letih izgubila šest sorodnikov in dobrih prijateljev. Noben od petih medijev te ženske ni poznal. Vsak se je srečal z žensko posebej, v znanstveno nadzorovanih pogojih. Da bi omejil možnost prevare, je Schwartz ločil medija od osebe z zaslonom, da ni bilo možno dajati vizualne znake, uporabljal je dve videokameri za snemanje vsake sekunde seanse, preprečil mediju sugestivna vprašanja, tehniko ribarjenja … Kljub vsem tem varovalkam so mediji kot skupina dosegli 83-odstotno natančnost pri informacijah, ki so jih priskrbeli osebi – imena pokojnikov, preverjena zgodovinska dejstva, osebne opise preminulih … Isti test je opravilo tudi 68 študentov univerze v Arizoni, ki pa so bili samo 36-odstotno natančni.

Podatki kažejo, da so zelo vešči mediji sposobni pridobiti točne in ponavljajoče informacije. Ker dejavniki prevare, napake in statističnega naključja dobljenih izsledkov ne morejo pojasniti, je treba v prihodnjih raziskavah vzeti v poštev druge možne mehanizme, kot so telepatija, nadčutne sposobnosti in preživetje zavesti po smrti.

Andreja Paljevec

Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 342 (januar 2022)

Elektronska knjiga: Kako navežemo stik z umrlimi (e-knjiga)