Odkar je pandemija covida-19 globoko posegla v naš vsakdan in doživljanje sveta, je opazen porast duševnih motenj. Posledice pa bodo zares vidne čez čas. Vendar se je hkrati odprl prostor za raziskovanje samega sebe, vadbo čuječnosti in drugih meditativnih praks.

Na psihotične bolnike imajo lahko zelo dober učinek dobro utelešene, preventivne prakse, kot sta čuječnost in joga.

Med psihiatri, ki pri nas orje ledino na področju povezovanja duhovnosti in mistike z ugotovitvami sodobne psihoterapije, je prof. dr. Borut Škodlar, predstojnik Centra za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Tu vodi Enoto za psihoterapijo in je izredni profesor na Katedri za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani.

Že več kot dvajset let pomaga bolnikom z najtežjimi oblikami duševnih motenj; zanima ga zlasti doživljanje ljudi s psihotičnimi izkušnjami in samomorilnostjo. Tudi sam že vrsto let vadi jogo in meditacijo ter je zagovornik eksistencialne in kontemplativne psihoterapije, saj so kontemplativne prakse vir mnogih psiholoških spoznanj. Stik z mističnimi in religijskimi tradicijami pa bolnikom pogosto lajša duševne stiske. S prof. dr. Borutom Škodlarjem se je pogovarjala Andreja Paljevec.

Kako vpliva pandemija na duševno zdravje Slovencev?

Zagotovo je to prelom. Pretres. Veliko sprememb smo doživeli. Jedrna stvar se mi zdi, da nas je vrglo iz ustaljenih tirnic odnosov, naših dejavnosti, urnikov, ritmov … Iz tega je vrglo vse, od otrok do starejših. Navidezno mogoče to ni pomembno, saj če se želimo poglobiti, narediti spremembe ali če se srečamo s čim težjim, namreč vedno to najprej odpade. Načeloma vsakdanjost velja za nekaj površnega, ne tako pomembnega, ampak hkrati pa ima zelo pomembno vlogo. Zaradi tega pretresa je ta vloga zelo okrnjena, pa o tem premalo razmišljamo in delamo na tem. Koliko stvari v tem času je odpadlo ali pa so bile zelo zmanjšane! Denimo neobvezno druženje v smislu pogovora, občutka bližine, občutka, da neke stvari tečejo, ko si se denimo po službi s kom dobil na klepetu ali si šel na kako drugo prostočasno dejavnost …

Po drugi strani pa se je odprl nek prazen prostor, ki ga lahko uporabimo za poglobitev vase …

Nastal je prazen prostor ali veliko prostora, ki drugače ni bil zapolnjen. Prej je bil morda tudi prezaseden, kar je povzročalo stres in stiske ljudi. Pri nekaterih ljudeh, verjetno tistih, ki so imeli že prej notranje vzvode ali načine, da so se ukvarjali s čim notranjim, da so meditirali, raziskovali sami sebe, se je to izkazalo za kar ugoden čas. Marsikdo je rekel: »Zdaj mi je lažje in bolje, imam več časa zase.« Za del populacije, za ljudi, ki tega nimajo in ne znajo, pa je bilo težje. Postali so napeti, agresivni, zatekli so se v pijačo, droge … Postali so zmedeni, depresivni, tesnobni. Tudi nasilje v družini se je povečalo. Res smo pridobili čas in dobili priložnost, ampak morajo biti tudi načini, poti do tega. Ti niso kar dani; ali jih je posameznik že prej negoval ali pa, če je zdaj prišel v stik z nekom ali s čim, se je začel s tem ukvarjati.

Ali prihaja k vam v Enoto za krizne intervencije v Ljubljani več ljudi na obravnavo kot prej?

Težko govorimo o številkah. Povečanje potrebe po tem se malo izgubi, ker so bili po eni strani omejitveni ukrepi dosti močni, tako da je bila dostopnost manjša ali se ljudje enostavno niso odločali za ta korak. In poleg tega smo bili vsi v tem, vsi so se pritoževali. Tisti, ki so se s tem težje spopadali, zato niso tako izstopali. Absolutne številke v primerjavi s prej niso večje. Vendar je del, ki je »pod vodo«, ki bo še prišel na plano, posledice se bodo še pokazale. Bili so neki ukrepi, ki so blažili v smislu neke pomoči, kompenzacije. Čez čas se bo pokazalo, koliko je bilo zares uničenja. Nimamo še statistike, ki bi jasno pokazala, da so se v tem obdobju povečale duševne motnje in samomorilnost. Razen pri otrocih in mladostnikih, kjer pa statistike kažejo več samomorilnega in samopoškodbenega vedenja. Marsikdo pa v to statistiko tudi ni zajet, ker ni iskal pomoči.

Vaše področje je psihoterapevtsko zdravljenje psihoz. Jih zdravite izključno z zdravili ali še kako drugače?

Pomembno mi je razumevanje doživljanja ljudi s psihozo in na njihovo doživljanje umerjena psihoterapija. To so ljudje, ki so precej občutljivi, ranljivi že pred izbruhom psihoze in potem tudi med njo in po njej. Stalno iščemo nove pristope, ki bi pomagali. Razvijajo se obravnave v skupnosti, kako bi lahko takim ljudem omogočili, da bi živeli z drugimi ljudmi. Pri nas to razvijajo nevladne organizacije. V svetu iščemo, kateri modeli so dobri, denimo odprti dialog, obravnava v skupnostih, v družinah, na posestvih … Dober model so tako imenovani »healing homes« v Skandinaviji. Skratka, iščemo, kako bi oblikovali primerno okolje in ne samo, da človek pride k psihiatru ali psihoterapevtu in odide od njega izboljšan. V Kaliforniji in Švici ter na več mestih v Evropi izvajajo program Soteria. To so oddelki oziroma skupnosti, kjer se ne gleda patologije, ampak se gleda, kaj vse človek zmore, kje bi lahko prispeval, bolniki skupaj gradijo skupnost, kjer kuhajo, delajo, ustvarjajo …

Vsi ti programi imajo težnjo, da so skrbni, da ni preveč zdravil in jih je samo toliko, kolikor je potrebno za osnovno stabilizacijo in umik psihotičnih simptomov. Potem pa teče delo po psihoterapevtskih in socioterapevtskih vidikih. Naš oddelek za psihoterapijo psihoz je izrazito tak, da smo usmerjeni psihoterapevtsko; vključujemo tudi kreativne delavnice in procese, uvajamo sprostitvene metode, čuječnost … Psihotični bolniki so velikokrat zelo talentirani, zanimivi ljudje. Imajo pa težavo s tem, da bi tisto, kar ustvarijo ali razvijejo, lahko pripeljali do ljudi, ker je treba v ta namen veliko komunicirati in je ravno to mnogim zelo težko.

Je glavna težava za te ljudi socialni stik z drugimi, odnosi, komunikacija?

Tema moje doktorske disertacije je bila, kaj je izkustveno doživljajsko glavni razlog za samomorilnost pri bolnikih s shizofrenijo. Na prvem mestu je to, da se ne znajdejo, ko pridejo v stik z ljudmi, zamrznejo, se počutijo manjvredne. Čutijo, da so drugačni, da ne pripadajo. Neka pacientka od mojega kolega iz Danske je denimo rekla, da se ves čas počuti kot žirafa med nosorogi. Nerazumljena. Ljudje naj bi takoj zavohali, da je ona pripadnica druge vrste. Včasih so v psihoterapevtskih krogih razmišljali o ključni vlogi staršev za razvoj psihotičnih motenj, danes pa to gledamo tako, da obstaja neka podedovana primarna ranljivost, na katero se pa potem dodajo zunanji stresorji. Če je zelo zahtevno okolje z veliko negativnimi čustvi, je razumljivo, da je potek psihotičnih motenj slabši in je prognoza manj ugodna. Na drugi strani so v družinah, ki so bolj strpne in tolerirajo, da je kdo kdaj umaknjen, neproduktiven, da rabi več časa, poteki bistveno boljši. Za biološki primarni del uporabljamo zdravila, če je treba tudi pomiritev za stabilizacijo, psihoterapevtsko delo pa je namenjeno vsemu, kar se je zakuhalo ali spletlo zaradi neugodnega družinskega in širšega socialnega okolja.

Že vrsto let se ukvarjate z jogo in meditacijo. Ali uporabljate meditativne prakse tudi pri zdravljenju duševnih motenj? Nekateri menijo, da meditacija ni primerna za depresivne ljudi.

S tem se veliko ukvarjam. Sam to raziskujem pri sebi in pri drugih ter se sprašujem, kaj od tega in na kakšen način bi lahko ljudem koristilo. Vedeti moramo, da ljudje sami iščejo in vadijo jogo, meditacijo. Da bi rekel, da to ni dobro ali da se to odsvetuje, se mi zdi kratkovidno. Ker s tem dosežeš samo to, da ljudje o tem s tabo ne govorijo. Zelo pogosto pa tudi opažam, da če nekdo reče, da vadi jogo ali meditira, ni jasno, kaj in kako to vadi. Pomembno jih je vprašati, kaj točno delajo in kako vadijo. Na oddelek dobimo mlade ljudi, ki so doživeli psihotično stanje. Sami ali njihovi svojci marsikdaj povedo, da se je to zgodilo po tem, ko so začeli meditirati. Ko vprašaš, kaj ste vadili, pa rečejo: »Nisem šel nikamor na tečaj, bral sem, se usedel, se pomiril, bil sem malo odmaknjen …«

Po mojih izkušnjah v mnogih primerih neko notranjo strategijo odmika od čustev in bolečih vsebin imenujejo meditacija. Ampak v resnici je to drugo stanje, daleč od meditacije. Velikokrat se je zgodilo, da je bila psihoza že na pohodu, nakar so se malo skušali s kako metodo odmakniti, a se je psihoza vseeno razvila. Menim, da so za ljudi, ki so nagnjeni k psihozam, tesnobi in depresiji, problematične tiste prakse, ki so zelo nestrukturirane, dolge, brez jasnega objekta ali usmerjenosti v telo. Ker se lahko zgodi, da v ta nestrukturiran prostor vnesejo svoje vsebine.

Drugi del zgodbe pa je, da so ugotovili, da imajo lahko zelo dober učinek dobro utelešene in dobro strukturirane prakse – največ pri čuječnosti, pa tudi pri jogi. Takšne prakse so preventivne. Zato pri nas na oddelku nudimo sprostitvene metode, čuječnost, pa gibalno terapijo, ki ima veliko elementov sproščanja in ozaveščanja telesa, ki bolnikom lahko zelo pomagajo.

Veliko znanja je v teh tradicijah, ki so razvijale ozaveščanja in prepoznavanja stvari in stanj pri sebi, kot so meditativne, jogijske, kontemplativne in druge prakse, samo jih je treba znati brati in razumeti v kontekstu. Veliko je tudi znanja, kam lahko človek skrene in kje se lahko zaplete. So opisi, da se ne smeš preveč zaplesti v neke misli, tuhtanja, primerjanja … Če se nekdo, ki je depresiven, zakoplje v svoje misli in se čuti manjvrednega, se primerja, razvrednoti, se samo še bolj analizira in se čisto zaprede. Brez vsake meditacije. Tu je past – če dobiš depresivnega človeka, ki se je lotil neke joge ali taj čija, pa se mu stanje ne izboljša in se mu depresija čez nekaj časa vseeno ponovi –, da vseeno rečeš, kaj je bilo neko vitalno konstruktivno dobro iskanje, kaj pa je bil zaplet. In ne samo reči, da je to zanič, saj se vidi, da ne pomaga ali celo škoduje.

So ljudje, ki doživljajo mistične izkušnje, božansko, paranormalne pojave … Kje je ločnica med duševno motnjo in pristnim doživetjem?

To je ena od rdečih linij knjige Meandri duše, ki sva jo napisala z dr. Janom Ciglenečkim. Tukaj je veliko še neraziskanega, odprtega, veliko je mnenj. Glavna ločnica, ali je neko izkustvo pristno, duhovno, mistično, je to, da pride do neke odprte, sprejemajoče, fleksibilne strukture. Da ne gre za neko ohišje, v katerem se nekaj zgodi, v katerem pride do inflacije občutka za sebe.

Psihotična zgodba ima vedno močno vseobsegajoče jedro, kjer sem jaz tisti v osrčju. Ali sem sam Jezus, bog, mesija, karkoli, ali pa sem preganjan. To se vedno zgodi okrog velikega jaza. Pri pravi mistični izkušnji pa pride do odprte izkušnje, ki človeka poveže z nečim višjim zunaj sebe in se človek v tem na dober način izgubi ter ga ta izkušnja ne oddaljuje od drugih ljudi. Včasih so rekli, da če bi tak človek prišel k psihiatru, bi mu ta dal antipsihotike in ga hospitaliziral. Jaz mislim, da ne. Mislim, da je človek s to izkušnjo bogatejši.

Lep primer je, ko je nemški psihiater opisal izkušnjo doživljanja pacienta, ki je prišel k njemu v pisarno, kjer je zagledal sliko in ga je modrina te slike čisto prevzela. V tem se je izgubil, ampak na psihotičen način, vidno ni več funkcioniral in je povsem zapadel v to stanje izgubljenosti. Potem pa je to primerjal z Rilkejem, ki je videl Apolonov torzo, ki ga je povsem prevzel in je o tem napisal znameniti sonet. Čutil je, da mu vsak delček kipa govori: Nekaj v tebi se mora spremeniti! Ampak ta izkušnja ga je obogatila, prinesla mu je neko razširitev, iz česar je lahko sporočil nekaj o sebi tudi drugim ljudem. Vrnil se je v nek pristan nazaj. Pomembno je, da je baza trdna, da se lahko človek nekam vrne.

Mene posebej zanimajo ta stanja pri naših psihotičnih bolnikih, ker je videti, da doživijo tudi mističnim podobna stanja. Z Janom jih imenujeva apofatična, kar pomeni, da so težko opisljiva, težko izrekljiva. Psihotična stanja so zagotovo zdrs stran od tega, ker se človek zaprede v neko zgodbo. Za ta apofatična doživetja pa se zdi, da prinašajo dobro usmeritev v življenju, ker zanje rečejo, da so nekaj pozitivnega in jih lahko diferencirajo od psihotičnih stanj.

Težava pri marsikom je, da nima baze in se potem v tem čisto izgubi. Z bazo se prepustiti, polno začutiti, ampak potem vseeno nekako priti nazaj in to potem integrirati v življenje – to se zdi najbolj varna pot. Če se jim to spontano zgodi in nimajo varne baze, pa lahko zdrsnejo v psihozo in doživljajo, da jim sledi CIA, da jih hočejo hipnotizirati, da so Jezus ali velik duhovni učitelj in podobno.

Andreja Paljevec

Knjiga: Meandri duše