Ste se kdaj vprašali, zakaj se najgloblji proces človeške evolucije imenuje »razsvetljenje« in zakaj del vesolja, v katerem živimo, imenujemo »sončni sistem«? Ta izraz nakazuje, da so ljudje del sonca in da izhajajo z njega. Zakaj velikokrat rečemo, da nekdo kar »žari od sreče«? Kako se »življenje v svetlobi« razlikuje od izkušanja »temne noči duše«? Ali je res, kar trdi uveljavljeni fizik David Bohm, da je vsa materija zamrznjena svetloba? Je naš razvoj povezan z zmožnostjo, da sprejemamo in uporabljamo svetlobo na duhovni in telesni ravni? Ta vprašanja dr. Jacob Liberman razgrinja v svoji knjigi Svetloba – zdravilo prihodnosti, iz katere povzemamo ta članek.

Zamisel, da je svetloba ključni del vsega življenja in stvarstva, je prisotna že od nekdaj. Sonce, naš največji vir osvetlitve, toplote in energije, ne ohranja samo vsega življenja na Zemlji, temveč tudi Zemljo samo. Poleg tega, da rastline sončno energijo uporabljajo pri izdelovanju hranilnih snovi, ki živalim in ljudem omogočajo preživetje, je svetloba tudi vir precejšnjega deleža našega znanja, saj se učimo pretežno z gledanjem.

Sončna svetloba je sestavljena iz različnih energij, ki v obliki elektromagnetnih valov potujejo proti Zemlji. Samo majhen delež le-teh dejansko doseže zemeljsko površino, vemo pa tudi, da človeško oko zazna zgolj en odstotek elektromagnetnega spektra. Vidni del tega spektra, ki je sestavljen iz sedmih barv mavrice, od vijoličaste (z najkrajšo valovno dolžino) do rdeče (z najdaljšo valovno dolžino), je najpomembnejši ključ do človeškega delovanja in evolucije. Naša življenja, zdravje in blaginja so v celoti odvisni od sonca.

Pri ljudeh sončna svetloba vpliva na številne fiziološke in psihološke funkcije, še posebej na plodnost in razpoloženje.

NOČ IN DAN

Ko so prvi ljudje zjutraj odprli oči, so se verjetno zavedali, da svetloba vsako jutro s seboj prinese nov začetek. Sčasoma so spoznali, da je ta začetek tesno povezan z navdihom, povečano fizično dejavnostjo, porastom energije in ukrepanjem. Sončni vzhod, ta prehod iz mirne teme noči do energičnega sija dneva, prežema vsa živa bitja z življenjem.

Rože zacvetijo, živali in ljudje se prebudijo, svet se napolni z energijo in prične se nov dan. Dan je zasnovan in predstavljen z rumeno barvo sonca, modrim nebom in zeleno zemljo. Barve okolja se čez dan vidno spreminjajo, prav tako tudi njihov učinek na živa bitja. Ob koncu dneva se rdeče oranžna barva sončnega zahoda prelije v temno modrino noči, ki povzroči upočasnitev vseh fizioloških procesov, umirjenost in pomlajevanje. Ta pisani prehod iz dneva v noč na dramatičen način prikazuje notranji premik prestav, ki se dogajajo znotraj vseh živih bitij. Medtem ko narava potuje od enega konca barvnega spektra (rdeče oranžna barva dneva) do drugega (temno modra barva noči), tudi naša telesa preklopijo iz ene prestave (delo) v drugo (počitek).

Tako kot menjavanje prestav v avtomobilu poteka čez položaj v prostem teku, se tudi v naravi odvija podoben fenomen. Tik pred svetlobo, ki prestavi svet v temo, se zgodi dobro znani »zeleni blisk«, o katerem pogosto poročajo. Zelena, središče vidnega barvnega spektra, pomeni »nevtralno območje« oziroma »smer premika«, skozi katero gredo vsa živa bitja, preden vstopijo v novo fazo delovanja oziroma življenja samega. Od človekove prve izkušnje sončnega vzhoda pa vse do današnjih zahodov smo povsem očarani nad lepoto, močjo in lastnostmi svetlobe, ki nas ohranjajo pri življenju. Zdi se, da se naša fizična in čustvena središča usklajujejo z naravo ob pomoči svetlobe in da smo resnično otroci matere narave.

RITEM ŽIVLJENJA

Na podlagi zavedanja, da so barvne variacije dneva tesno prepletene z ritmičnimi dnevnimi spremembami v telesu, so ljudje spoznali, da tudi barvne spremembe letnih časov izražajo biološke spremembe v vseh živih bitjih. Tradicionalni kitajski akupunkturisti priporočajo, da se terapije izvajajo ob menjavi letnih časov.

Na ta način so spreminjajoče se barve letnih časov postale odraz univerzalne vloge, ki jo barve igrajo ob različnih življenjskih izkušnjah. Kmetje že od nekdaj vedo, da setev, rast in žetev ne potekajo v istem obdobju. Opazili so, da sezonske variacije v jakosti dnevne svetlobe nadzorujejo brstenje, rast in počitek rastlin. V to povezavo so poleg rastlin vpletene tudi živali, ki se glede na letni čas parijo, selijo ali hibernirajo; očitno so njihove aktivnosti tesno povezane s spremembami v okoljski svetlobi.

Pri ljudeh sončna svetloba vpliva na številne fiziološke in psihološke funkcije, še posebej na plodnost in razpoloženje. To opažamo v številnih severnoevropskih državah, kot sta Norveška in Finska, kjer imajo vsakoletne mesece polarne noči. Znanstveniki so odkrili neposredne povezave med zmanjšano izpostavljenostjo sončni svetlobi in povišano stopnjo razdraženosti, utrujenosti, bolezni, nespečnosti, depresije, alkoholizma in samomorilnosti. Zanimivo je tudi odkritje, da je na Finskem največ otrok spočetih junija in julija, ko sonce sije približno dvajset ur na dan.

SONCE: IZVORNI ZDRAVILEC

Vse od bibličnega stavka »Bodi svetloba!« pa do zamisli o »razsvetljenosti« je svetloba stalnica v razvoju vseh živih bitij. Stari Egipčani, Rimljani, Grki in druge velike civilizacije so svetlobo rutinsko uporabljali pri zdravljenju. Čeprav so z barvami zdravili že egipčanski zdravniki, so bili Grki prvi, ki so teorijo in prakso solarne terapije zabeležili v pisni obliki. Heliopolis, grško mesto sonca, je bilo znano po zdravilnih templjih, v katerih se je sončna svetloba lomila na posamezne barve, pri čemer je bila vsaka namenjena zdravljenju določene bolezni. Herodot, oče helioterapije, je zapisal:

»Izpostavljenost soncu je izrednega pomena za osebo, ki si mora izboljšati zdravje in se zrediti. Pozimi, spomladi in jeseni mora bolnik dovoliti, da ga sončni žarki dosežejo v celoti, poleti pa zaradi hude vročine te metode ne bi smeli uporabljati pri zdravljenju šibkih bolnikov.«

Barva, ki je manifestacija svetlobe, je imela v starih civilizacijah terapevtski in božanski pomen.

Knjiga: Svetloba – zdravilo prihodnosti