Bolečine v vratu, ramenih in hrbtu niso mehanični problem, čeprav se zdravijo z mehaničnimi sredstvi. Povezane so s človekovimi občutki, njegovo osebnostjo in usodo. Če to drži, je konvencionalno zdravljenje teh bolečinskih sindromov medicinska parodija. Tradicionalna medicinska diagnoza se osredotoča na stroj – telo, medtem ko je resnični problem v tistem, kar ta stroj poganja, v umu, pravi dr. John Sarno (1923–2017), avtor knjige Ozdravimo bolečine telesa, ki je nadaljevanje knjige Ozdravimo bolečine hrbta.
Potlačena čustva – najpogosteje so to tesnoba, strah, zaskrbljenost in jeza – so gonilo za tenzijsko mišični sindrom.
Do upokojitve leta 2012 je delal kot profesor in zdravnik rehabilitacijske medicine. Sodeloval je pri vzpostavitvi programa za zdravljenje kronične bolečine pri newyorškem Univerzitetnem medicinskem centru. Je avtor pionirske diagnoze »tenzijsko mišični sindrom« ali TMS, ki je posledica milega pomanjkanja kisika v mišicah. In to se pojavi zaradi zatrtih in potlačenih čustev.
VIRI TESNOBE, STRAHU, JEZE
Dr. Sarno je ugotovil, da so potlačena čustva – najpogosteje so to tesnoba, strah, zaskrbljenost in jeza – gonilo za tenzijsko mišični sindrom in podobne motnje. To so neugodna, boleča ali nadležna čustva, ki so nam ali družbi na neki način težko sprejemljiva in se jih raje ne bi zavedali, zato jih naš um hrani globoko v podzavesti in z bolečino odvrne pozornost od njih. A ta čustva v podzavesti povzročajo tenzijo ali napetost. K tenzijsko mišičnemu sindromu so bolj nagnjeni pridni, vestni, odgovorni, kompulzivni in natančni ljudje, dobričine.
Dogajanj, ki povzročajo konflikte v nezavednem, pa je v življenju vsakogar vedno več kot dovolj. Denimo, znan je sindrom vikend oddiha. Ljudje se skorajda vedno pritožujejo zaradi napada bolečin, ko so na oddihu, ali pa se že prisotne bolečine konec tedna poslabšajo. Prizadeti občutijo tesnobo zaradi svojega dela, ko se oddaljijo od njega. Dokler so na delu, občutek tesnobe »izgorevajo«; ko ne delajo in počivajo, pa se ta občutek kopiči.
Veliki izviri tesnobe in jeze, ki si jih pogosto težko priznamo, so slab zakon, težave z otroci ali skrb za starejše starše. Primer so ženske, ujete v neznosno slabem zakonu zaradi čustvene ali finančne odvisnosti od svojih mož, in ljudje, ki so na svojem delovnem mestu zelo uspešni, toda ne shajajo s svojim zakonskim partnerjem ali otrokom.
FIZIOLOGIJA BOLEČINE
Tudi najnaprednejši medicinski raziskovalci ne morejo sprejeti razlage tenzijsko mišičnega sindroma, ker ogroža njihovo osnovno domnevo, da mora biti vzrok telesne nenormalnosti nekje v telesu, pravi dr. Sarno. Ne morejo si zamisliti, da bi se lahko bolečine v hrbtu začele v možganih. V tem je velika tragedija za bolnike, ker jim postavljajo napačne diagnoze.
Z nagovarjanjem uma, da takega stanja ne mislimo več prenašati, lahko celo prekinemo napad bolečine.
Fiziologija tenzijsko mišičnega sindroma se v resnici začne v možganih. Tu potlačena čustva, kot sta zaskrbljenost in jeza, poženejo proces, v katerem avtonomni živčni sistem povzroči zmanjšanje pretoka krvi v določene mišice, živce, tetive ali ligamente, kar sproži bolečine in druge motnje v teh tkivih. Avtonomni živčni sistem je podsistem možganov, ki je odgovoren za upravljanje vseh telesnih nehotenih funkcij. Odreja, kako hitro bije srce, koliko kisline se zaradi prebave izloči v želodcu. Po potrebi zmanjša ali poveča pretok krvi kjerkoli v telesu. Kar ta sistem opravlja v tenzijsko mišičnem sindromu, pa je nenormalna avtonomna dejavnost, saj ne prispeva k normalnim dnevnim funkcijam ali pripravi telesa na beg ali boj.
POMANJKANJE KISIKA
Pri tenzijsko mišičnem sindromu avtonomni živčni sistem selektivno zmanjšuje dotok krvi v posamezne mišice, živce, tetive in ligamente – kot odgovor na potlačena čustva, zaskrbljenost in jezo. To stanje, znano kot ishemija, pomeni, da so določena tkiva premalo oskrbljena s krvjo in kisikom. Posledica so simptomi, kot so bolečina, ohromljenost, mravljinčenje in občasna slabost.
Toda zakaj se avtonomni živčni sistem odzove tako, da povzroča bolečino, če pa je njegova normalna funkcija vzdrževati telo funkcionalno neodvisno od tega, kaj se dogaja okoli njega? To je zelo neobičajno, toda obenem kaže, da mora obstajati neka velika potreba za tak odziv. To pa je odvrniti pozornost osebe od zelo neugodnih, bolečih čustev, ki jih um poskuša obdržati potlačene. Zdi se, kot da se je um odločil, da je fizična bolečina boljša od čustvene. Če na to gledamo s tega zornega kota, se proces ne zdi več tako nelogičen.
ZDRAVLJENJE
Po dr. Sarnu je osredotočanje na fiziologijo in telesne simptome kontraproduktivno ter problem bolj obnavlja in ohranja, kot pa ga rešuje. Rešitev pa je na dosegu roke: znanje. Ko sprejmemo, da je naša bolečina posledica nezavednih težkih čustev, umu ni več potrebno odvračati naše pozornosti, zato bolečina izgine.
A za preprečitev tenzijsko mišičnega sindroma sam psihološki uvid ni dovolj. Nezavedno je namreč počasno, preudarno in ne sprejema hitro novih idej in sprememb. Večina ljudi odpravi večji del simptomov v dveh do šestih tednih ozaveščanja o tenzijsko mišičnem sindromu, o čemer se lahko poučimo tudi v knjigah dr. Sarna.
Najpomembneje, a tudi najtežje je, da bolniki nadaljujejo z vsemi fizičnimi dejavnostmi, tudi z najzahtevnejšimi in najbolj bolečimi. A to lahko storijo šele, ko se njihove bolečine že primerno zmanjšajo in začnejo zaupati postavljeni diagnozi. Če začnejo prezgodaj, bodo le spodbudili bolečine, se prestrašili in s tem upočasnili okrevanje. Potrebno je tudi, da opustijo fizikalna zdravljenja in se namesto s telesom začnejo ukvarjati s čustvenimi težavami. Svetuje tudi nagovarjanje lastnega uma, da takega stanja ne mislimo več prenašati – s čimer lahko celo prekinemo napad bolečine.
DNEVNI OPOMNIKI
Dr. Sarno priporoča, da si najmanj enkrat na dan vzamemo petnajst minut za sproščanje in premišljevanje o naslednjih dvanajstih ključnih mislih:
• Bolečine se pojavljajo zaradi tenzijsko mišičnega sindroma in ne zaradi nepravilnosti v zgradbi telesa.
• Neposreden razlog za bolečine je blago pomanjkanje kisika v mišicah, tetivah, ligamentih, živcih.
• Tenzijsko mišični sindrom je nenevarno stanje, ki ga povzročajo moja potlačena čustva.
• Glavno čustvo je moja potlačena jeza.
• Tenzijsko mišični sindrom obstaja samo zato, da bi mojo pozornost odvrnil od čustev.
• Ker je moj hrbet dejansko normalen, ni razloga za strah.
• Zaradi tega telesne aktivnosti niso nevarne.
• Še naprej moram izvajati vse normalne telesne dejavnosti.
• Ne bom skrbel/-a zaradi bolečin in ne bodo me zastraševale.
• Svojo pozornost bom preusmeril/-a z bolečin na čustvene težave.
• Nadzor imam jaz in ne moj nezavedni um.
• Vedno moram razmišljati psihološko in ne fizično.
Eva Majnik
