Od takrat, ko sem bila zaradi moje bolezni na meji med življenjem in smrtjo, se mi dogajajo nenavadni dogodki, ko lahko globlje zaznavam.

Dogodil se mi je en poseben doživljaj, ki ga ne bom pozabila. Po moževi smrti sem bila šest let sama. Samota me je čedalje bolj morila. In tako je naneslo, da sem spoznala moškega, za katerega sem mislila, da je moja sorodna duša. Pa se nama ni izšlo. Razšla sva se z ne preveč lepimi besedami. In nekega zimskega dne pride novica, da je umrl za kapjo. Ob novici sem bila tako razočarana nad seboj, zakaj se nisva ob razhodu pogovorila drugače, bolj spravljivo, dokler je bil še čas. Toda kdo bi to predvidel!

Potem je prišla misel: Moram na pogreb! Toda okoliščine so tako nanesle, da sem ga lahko samo pokropila, na pogrebu pa žal nisem mogla ostati. Ob njegovi žari so mi švigale misli in prišla je obljuba, ne vem od kje, da pridem na trideseti dan k maši, ki bo darovana zanj.

Res sem šla, skupaj s sestro. Najprej sva nesli prižgat svečko na njegov grob, kjer so naju pozdravili številni njegovi sorodniki. Do maše v kapeli je bilo kar še nekaj minut. Prešinila me je misel, da greva s sestro malo posedet še v cerkev. Prijela sem jo pod roko, prišli sva v prazno cerkev in usedli sva se v drugo vrsto na desno stran. Prav tam sva midva s pokojnim sedela, ko se je ženila njegova najmlajša hčerka.

Po nekaj minutah tišine so se zaslišali koraki, prav tako, kot da bi po sredini cerkve nekdo prihajal. Obe sva se ozrli, a nisva videli nikogar. Koraki so se ustavili pri najini klopi in klop je začela škripati, kot bi šel človek mimo naju in se usedel poleg mene.

Takoj sem pomislila na pokojnega – prišel je po spravo, ki sva jo oba potrebovala. Nekako v mislih sem izpovedala, naj mi oprosti in gre mirno v večnost. Ni me bilo prav nič strah. Sestra me je vprašala, ali sem slišala škripanje. Pritrdila sem ji, a o tem nisva več govorili.

Odšli sva k maši v kapelo. Bilo mi je lepo pri srcu, spokojno. Prepričana sem, da je bil to moj pokojni partner, vi pa presodite sami.

Damijana