To se je dogajalo v mojem otroštvu. S staršema sem živela v vasi na italijanski meji.

V Italiji so imeli enkrat na leto Marijin praznik na Stari gori. Z mamo sva že zgodaj šli od doma. Šli sva čez italijansko mejo in se ustavili v prvi vasi, v hiši, kjer je imela mama prijateljico. Žena mi je dala nekaj lir in mi rekla, da bom imela za sladkarije.

Čez čas sva skupaj z mamo šli po cesti in se pridružili drugim ljudem. Pot je vodila naprej v hrib na Staro goro, kjer je bila cerkev. Ko smo prišli gor, smo šli v cerkev k maši. Po maši sva šli z mamo ven, kjer so bile stojnice. Mama me je vprašala, če bom kaj kupila, in sem rekla, da ne. Šli sva okoli cerkve in prišli do skrinjice, kjer so ljudje dajali noter denar. Segla sem v žep in dala tudi sama lire, ki mi jih je dala žena.

Ker je bilo že popoldne, je mama rekla, da greva nazaj po drugi poti, po bližnjici. Tako sva hodili in prišli do reke, kjer je bil viseči most. Bila je megla in se ni nič videlo. Mama je stopila na most in jaz za njo.

Naenkrat sem začutila, da me je nekaj prijelo in neslo čez most na drugo stran in me odložilo na tla. Tam sem zagledala mamo, ki je jokala in ponavljala: »Le kaj sem naredila!« Mislila je že, da me ne bo več videla in da sem padla z mostu v vodo. Sklonila sem se k njej in rekla, naj ne joka, da sem živa in da me je nekaj prineslo čez most. Šli sva domov in se o tem nisva več pogovarjali.

Kasneje v življenju sem veliko prestala zaradi noge in bila po bolnicah. Kadar mi je hudo, se spomnim na otroštvo in na most. Zdaj vem, da mi je pomagal moj angel varuh in da nikoli nismo sami, da nekdo bedi nad nami.

C. A.