Začetna zgodovina živali je pripeljala do razcepa, od katerega je ena pot vodila do strunarjev, kot smo mi, druga pa do glavonožcev, kamor sodi tudi hobotnica. In prav hobotnica je tako močno vznemirila Avstralca Petra Godfreyja Smitha, avtorja in filozofa znanosti, da se je posvetil proučevanju pameti te živali. Svoja spoznanja odkriva v knjigi Drugačen um, iz katere povzemamo gradivo za ta članek.
Hobotnice očitno podobno kot mi ločujejo med kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom.
Najbolj presenetljiva podobnost med glavonožci in strunarji so oči. Naš skupni prednik je morda imel par očesnih pik, ni pa niti približno imel oči, podobnih našim. Vretenčarji in glavonožci so ločeno razvili kameri primerljive oči, z lečo, ki fokusira podobo na mrežnici. Na obeh straneh je vidna tudi sposobnost učenja različnih vrst. Učenje, s pozornostjo usmerjeno v nagrado in kazen, s sledenjem tistemu, kar deluje in kar ne deluje, je bilo po vsem sodeč izumljeno neodvisno kar nekajkrat v evoluciji. Tudi če je bilo navzoče pri skupnem predniku človeka in hobotnice, se je vzdolž obeh razvojnih linij temeljito izpopolnilo.
NISO PRAV DRUŽABNE
Med njima pa obstajajo tudi bolj pretanjene psihološke podobnosti. Hobotnice očitno podobno kot mi ločujejo med kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom. Poigrajo se z novimi predmeti, ki niso hrana in nimajo očitne uporabnosti. Kaže tudi, da se pogrezajo v nekaj spancu podobnega. Sipe, morda pa tudi hobotnice, po vsem sodeč preidejo v obliko spanja REM (hitrega premikanja oči), v kakršni smo mi, kadar sanjamo.
Druge podobnosti, kot so posvečanje posameznikom skupaj s sposobnostjo prepoznave ljudi, so abstraktnejše. Naš skupni prednik gotovo ni bil zmožen česa takega. Ta zmožnost je smiselna, če je žival družabna ali monogamna, vendar hobotnice niso monogamne, njihovo spolno življenje je stvar naključja in tudi kaj prida družabne niso videti. Tukaj se lahko poučimo o tem, kako bistroumne živali ravnajo s snovjo svojega sveta. Porazdelijo jo v objekte, ki jih je mogoče ponovno prepoznati, čeprav se predstavnost teh objektov nenehno spreminja. To se mi zdi osupljiva lastnost hobotničjega uma – osupljiva v svoji domačnosti, svoji podobnosti z našim ravnanjem.
IMAJO TRI SRCA
Nekatere lastnosti kažejo zmes podobnosti in razlik, konvergence in divergence. Ljudje imamo srce, hobotnice prav tako. Toda hobotnica nima enega, ampak kar tri srca. Hobotničja srca črpajo kri, ki je modrozelena, kajti pri njih so nosilci kisika molekule bakra in ne železa, zaradi katerega je naša kri rdeča. Nato je seveda tu njihov živčni sistem – obsežen kakor naš, vendar narejen po drugačnem vzorcu, z drugačnim sklopom odnosov med telesom in možgani.
Za hobotnico včasih pravijo, da dobro ponazarja pomembnost teoretičnega gibanja v psih
Hobotnica biva zunaj običajne delitve na telo in možgane.
ologiji, znanega kot utelešena kognicija. Psihologi teh zamisli niso razvili zato, da bi jih uporabili pri hobotnicah, temveč so jih nameravali uporabiti pri živalih na splošno, z nami vred, na ta pogled pa je prav tako vplivala robotika. Osnovna ideja je, da je naše telo sámo po sebi, bolj kot naši možgani, odgovorno za delež »bistroumnosti«, s pomočjo katere se znajdemo v svetu. Lastne strukture našega telesa vnesejo nekatere podatke o okolju in tem, kako naj v njem ravnamo, zato ni potrebno, da bi bili vsi ti podatki shranjeni v možganih. Sklepi in upogibi naših udov, denimo, omogočajo, da se naravno vzpostavijo gibi, kakršne vključuje hoja. Zmožnost hoje je deloma stvar tega, da imamo primerno telo. Strukture živalskega telesa ustvarijo napetosti kot tudi priložnosti, ki uravnavajo njegovo delovanje, kakor sta to opisala Hillel Chiel in Randall Beer.
Tovrstno razmišljanje je vplivalo na nekatere raziskovalce, ki se ukvarjajo s hobotnicami, zlasti na Bennyja Hochnerja. Hochner meni, da nam te zamisli lahko pomagajo doumeti razlike med človekom in hobotnico. Hobotnice imajo drugačno telesnost, zaradi česar je drugačna tudi njihova duševnost.
NAJMANJ STALNA OBLIKA TELESA
S to trditvijo soglašam. Toda doktrine gibanja utelešene kognicije se v resnici ne prilegajo dobro nenavadnosti hobotničinega načina bivanja. Zagovorniki utelešene kognicije pogosto omenjajo, da oblika in organizacija telesa vnašata informacije. Ampak to vključuje zahtevo po obstojutelesne oblike, hobotnica pa ima v primerjavi z drugimi živalmi najmanj ustaljeno obliko telesa. Ena in ista žival se lahko visoko vzravna na svojih lovkah, se stisne skozi luknjo, ki ni dosti večja od njenega očesa, se prelevi v aerodinamičen izstrelek ali pa se tako pokrči, da lahko zleze v vrč.
Kadar zagovorniki utelešene kognicije, kot sta Chiel in Beer, navajajo primere, kako telesa preskrbijo sredstva za inteligentno delovanje, omenjajo razdalje med deli telesa (kar je v pomoč zaznavi) ter umestitev in kote med sklepi. Hobotničje telo nima ničesar od tega – nobenih stalnih razdalj med deli, nobenih sklepov, nobenih naravnih kotov. Poleg tega odločilno nasprotje pri hobotnici ni »bolj telo kot možgani« – kar je kontrast, ki se običajno poudarja v diskusijah o utelešeni kogniciji. Pri hobotnici je odločilnejši živčni sistem kot celota, in ne možgani; pravzaprav ni razvidno, kje se začnejo in končajo možgani kot taki, živčni sistem pa teče po vsem njenem telesu. Hobotnica je prežeta z živčevjem; telo ni ločena stvar, ki bi jo nadzorovali možgani ali pa živčni sistem.
NEUTELEŠENA
Hobotnica ima prav zares »drugačno utelešenje«, vendar je to utelešenje tako nenavadno, da se ne prilega nobenemu od pogledov, ki praviloma veljajo za omenjeno področje. Iskre v diskusiji se namreč krešejo med tistimi, ki vidijo možgane kot nekakšnega vsemogočnega direktorja, in tistimi, ki poudarjajo inteligenco, shranjeno v telesu samem. Toda oba pogleda se opirata na razliko med vednostjo, položeno v možgane, in vednostjo, položeno v telo. Hobotnica živi zunaj obeh sprejetih podob. Njena telesnost ji onemogoča, da bi počela reči, ki so ponavadi poudarjene v teorijah utelešene kognicije.
Hobotnica je v nekem smislu neutelešena. Beseda ima sicer prizvok nečesa nesnovnega, česar kajpada nimam v mislih. Hobotnica ima telo in to je snoven predmet. Toda njeno telo samo po sebi je protejsko, z nešteto možnostmi; nima ne stroškov ne dobičkov omejujočega in k delovanju usmerjenega telesa. Hobotnica biva zunaj običajne delitve na telo in možgane.
R. M.
