Energijo za zdravljenje sveta je mogoče dobiti le prek ljubezni – je glavno sporočilo Zdravilne knjige Sandre Nešić iz Ljubljane. Avtorica, magistrica znanosti, je svoj prvenec napisala v spremenjenem, meditativnem stanju zavesti, v katerem se je povezala s svojim višjim jazom, vodniki, samim izvorom. Nadzora nad besedami, ki so tekle skozi njeno belo pisalo, ni imela; pravi, da je bila samo medij. Nekaka »božja tajnica«. Verjame, da je celotno besedilo zdravilno, ker je knjiga napisana v božjem duhu, skozi božje oko. Sporočila je dobivala natanko mesec dni, nato pa se je avtomatsko pisanje končalo.

Zdravilna knjiga je kot nek šifrant. Ljudem vlije moč, da se vibracijsko dvignejo v luč, k svetlobi, iz katere so prišli.

Kako se je zgodilo to vaše avtomatsko pisanje; ste pisala po nareku ali kako drugače? Ste vedela, kaj boste pisala?

Knjigo sem skanalizirala. Napisala sem jo oblečena v belo. Sedla sem, vzela belo pero, se povezala, tako kot to počnem v meditaciji, ko se obrnem sama k sebi, in je začelo kar teči. Pisala sem v srebrn zvezek, na katerem je bila beseda »Love«. Nisem vedela, kaj bom pisala. Hotela sem dobiti navodila; nisem vedela, da sem samo kanal, medij. Ko sem vzela pero, je bila tišina, nobenih motilcev ni bilo prisotnih. Izbrala sem si trenutek in nek glas me je nagovoril. Nisem bila v tej resničnosti in nisem vedela, kaj pišem. Trajalo je samo pol urice. Bila sem v zelo visokih vibracijah. Zaprla sem zvezek in nisem prebrala, kar sem napisala. Potem sem zaslišala glas: »Sporočila boš dobivala do sedmega oktobra,« torej točno mesec dni. Potem nič več. Zakaj ne, nimam pojma.

Ves ta čas nisem vedela, kaj pišem. Ni bilo skanalizirano samo besedilo, vmes so nastale tudi črte, grafi, slikovno gradivo. Tisti mesec sem bila sama s seboj. Dvakrat sem pisala tudi v naravi, na svojih priljubljenih mestih ob vodi in sredi gozda. Dobila sem navodila, da moram vedno sesti na bel stol za belo mizo, biti oblečena v belo, pisati z belim peresom in imeti prižgano belo svečo. Tisti mesec tudi nisem uživala mesa in pila kave. Telo je to odklanjalo. Pisala sem vsak dan. Nisem bila prizemljena. Po dvajsetih letih dela v državni upravi sem pustila službo, ki bi bila za marsikoga obetavna. A moja duša je hrepenela po nečem drugem. Bila sem poklicana, tako kot nekakšen »lightworker«, ko enostavno moraš poslušati svoj glas, slediti svojemu dušnemu namenu, ga zaživeti in spoznati, zakaj si se sploh utelesil in prišel na zemljo.

Potem sem zaključila s pisanjem. Osmega oktobra nisem več mogla ničesar napisati. Takrat sem začela prebirati napisano. Med prebiranjem so mi od vznemirjenja tekle solze. Na koncu so mi vodniki povedali, kaj naj povem na začetku knjige: kdo sem, kaj sem, naslov knjige. V knjigi se ves čas vleče rdeča nit.

O čem govori knjiga?

Rdeča nit knjige je ljubezen. Energija ljubezni. Ljubezen je Bog in Bog je ljubezen. To ni moje besedilo; sama pravim, da sem le »božja tajnica«. Bog je izvor – življenje, duh, od koder smo prišli in kamor se vračamo, to je vse v nas … Ločenosti ni, nisem je nikoli priznavala. Vse je eno. Vsi pridemo od izvora in se tja tudi vrnemo. Bog v tej knjigi ni povezan z nobeno veroizpovedjo, ki pa jih nikakor ne zanikam. Moj varuh, moj osebni duhovni vodnik je Jezus. To tudi povem na začetku knjige. Knjiga govori o življenjski resnici. Skozi celo knjigo me nagovarja Bog, mi daje napotke. Mi pravzaprav že vse vemo. Knjiga je le šifrant, da se spet priklopimo na prvo lokomotivo, in ta lokomotiva je Bog. Ko si od nje odklopljen, iztiriš. Zato se dogajajo razne situacije v življenju. Zdi se mi, da je beseda ljubezen dostikrat zlorabljena. A energija ljubezni je res zdravilna. Ljubezen je tista, s katero se moramo negovati … Ko se rodimo, imamo to sposobnost. A družba, sistem, starševstvo to zatrejo.

Kako se priklopiti na to visoko vibracijo ljubezni in ne podleči negativnim mislim in občutkom?

Tako, da ne sodiš ne sebe ne drugih, da neguješ brezpogojno ljubezen, skušaš biti na čim višji vibraciji, vibriraš visoko. Najprej moraš ljubiti sebe, potem lahko tudi daješ ljubezen. Če si v vibraciji ljubezni, življenje steče kot reka. Božanska ljubezen je ves čas v nas, a sami se oddaljujemo od nje. Kako preobraziti slabe občutke? Lahko pobožaš psa, poslušaš glasbo, ki ti je všeč, zaplešeš, nekoga objameš … Mene navibrira vadba ali ples. Sama vsako jutro nekomu nekaj lepega povem in iz srca sporočim. Poskušam ne soditi.

Morala sem sesti na bel stol za belo mizo, biti oblečena v belo, pisati z belim peresom in imeti prižgano belo svečo.

Eno poglavje v knjigi ima naslov »En dan bodite brezpogojna ljubezen«. En dan samo daješ in ničesar ne pričakuješ v zameno, si v toku ljubezni. Če se denimo dva prepirata, ju ne obsojaš, se ne vpletaš v prepir, skušaš ostati neopredeljen. Če neka starejša gospa ne more peljati svojega naloženega vozička, ji pomagaš. Nekoga objameš. Če se ti stranka dere po telefonu, jo samo poslušaš. Res si samo ljubezen. En dan, in potem to ponoviš še naslednji dan, morda ti uspe cel teden, cel mesec ali dva. Vedno bodo navzoči motilci. To je tako kot vožnja kolesa – ko se enkrat naučiš voziti kolo, ga vedno znaš voziti. S tem smo se že rodili, to že imamo v sebi. In ko to zapišeš v vse celice svojega telesa, potem res tako tudi deluješ. Mi vsi smo v prvi vrsti duhovna bitja …

Pred leti sem imela neke zdravstvene težave in po tem sem se začela obračati sama k sebi. Takrat sem začela meditirati in izvajati jogo, da sem začutila sebe, svojo bit, svojo dušo. To me je zelo napolnilo. Stik z naravo zelo pomaga, tudi z vodo. Bodi samo tukaj in zdaj. Samo stoj in glej drevo, goro, ne premišljuj, kako bi jo osvojil ali miniral … Ko izklopiš um, nastopi praznina, vakuum, stanje, ko ni misli in samo si, tukaj in zdaj. Ko izklopiš um, se pojavi vse več praznih prostorov, ki jih napolniš z brezpogojno ljubeznijo. Ko se odpravim v gozd, naravo, znam izklopiti um. Sama sem. To me najbolj osvobaja. En dan sem brezpogojna ljubezen. A pomembno je, da to občutiš; ne samo, da si to govoriš mentalno.

Zakaj je knjiga zdravilna?

Vsaka črka, vsaka beseda je zdravilna. Ker je to prva božja beseda. Ker je to svetloba. Ta sila je delovala skozi moje pero. Predno zaspim, knjigo položim zraven vzglavnika. Zjutraj jo odprem, kaj mi sporoča, in potem se res zgodi, da je problematika povezana s tem. Ko nekaj prebereš, se porodijo občutki in razmišljanja, ki zdravijo. Skozi to se začneš vračati k svoji prvinskosti, resnici, ljubezni …

Veliko se govori o ljubezni – kaj pa smrt, ste dobila kakšno sporočilo o tem končnem misteriju življenja?

O smrti je napisano celo poglavje. Smrt ne obstaja, duša je za vekomaj. Smrt je samo preobrazba. Tega nas ni treba biti strah; je tako, kot da odvržeš plašč. Prestopiš prag na drugo stran k Bogu, kjer je lepo. Ko nekdo umre, trpimo, smo v obdobju žalovanja … Smrt sem ozavestila. Ne doživljam je več tako dramatično kot prej. Smo kot metulj; prideš, se preobraziš, vrneš domov, nazaj v večni raj.

Ali z avtomatskim pisanjem lahko dobimo tudi uvide v prejšnja življenja, vidimo prihodnost …?

Včasih doživljam déjà vuje. Verjamem v pretekla življenja. Sem stara duša. Bila sem že marsikaj – pisateljica, ki so ji požgali vse knjige, menih, tudi sekala sem glave ljudem, kjer se je pretakalo ogromno krvi, zato imam v tem življenju težave s slabokrvnostjo.

Z molitvijo odpuščanja odpuščam drugim in se osvobajam. Tako se čisti karma. Zadnji dan prejemanja sporočil sem se povezala z angeli; to je bilo še pred korono. Zapisala sem: »Naš planet je na robu tega, da se začne korenito spreminjati. Ljudje morajo začeti dvigovati svojo vibracijo in se povezati z vsem, kar je, z božansko energijo.« Ljudje se že prebujajo, zavest se mora dvigniti. Zdravilna knjiga je kot nek šifrant. Ljudem vlije moč, da se vibracijsko dvignejo v luč, k svetlobi, iz katere so prišli. Vsak človek je ob prebiranju njenih vrstic malo bolj razsvetljen, bel, čist, zdrav …

Andreja Paljevec

Knjiga: Zdravilna knjiga