Na svojega deda sem bila zelo navezana. Vedno je znal razveseliti otroke s svojim humorjem, dobro voljo in zgodbicami. V njegovem žepu pa se je vedno našel kakšen sladkorček za otroke, in vsi smo ga imeli radi. Rad je imel naravo in kadar je le bilo mogoče, se je vozil s kolesom in se ustavil v kakšnem gozdu, potem pa nas je presenečal z borovnicami, gobami in gozdnimi jagodami.

Kljub težki bolezni, ki ga je za dolgo časa prikovala na posteljo, je vselej poskušal najti lepo besedo in nas bodril. Na svoj način je namreč verjel, da je duša nesmrtna, da preide v drugo materialno telo in da je smrt samo pot, ki te odpelje drugam.

Zadnji dnevi, ki jih je preživljal, so bili neskončno težki, in želel si je oditi in, kot bi temu sam rekel, spočiti svojo dušo. Po končanem pogrebnem obredu smo se bližnji zbrali za hišo ter se z bridkostjo v srcih spominjali vsega lepega, kar smo z njim preživeli. Kmalu je priletel prelep golob, nežnih barv, kot ga še nisem videla, in se ustavil pred pragom kolesarnice, ki je bila v pritličju hiše, vrata pa so bila kot po navadi odprta. Golob je vzletel in se ustavil naravnost na sedežu dedkovega kolesa, malo postopical, nato je priletel na očetovo ramo, razširil svoja lahkotna krila in odletel.

Nisem bila edina, ki je čutila prisotnost spokojnega miru, tudi jokala nisem več.

Ob spominu na ta dogodek me vedno objame nekaj toplega, ker vem, da je ded srečen tam, kjer se nahaja, in da je njegova duša svobodna, lahkotna in brez bolečin.

Ada