Svet pretresajo pedofilski škandali katoliških klerikov. ZDA, Francija, Irska, Nemčija, Avstrija, Avstralija, Švica, Italija, Poljska, Nizozemska, Belgija, Filipini, Mehika, Argentina, Salvador, Čile in druge države, kjer je prisotna katoliška cerkev, so bolj ali manj leglo spolnih zlorab otrok s strani klerikov. Ne gre za občasne in posamezne primere, saj poročila iz mnogih držav pričajo o ustaljeni, dolgoletni in gnusni praksi zločinov. Gre za sistem. Po besedah samega kardinala Ratzingerja iz leta 2005 je cerkev preplavila umazanija. Umazanija je v katoliški cerkvi prisotna že od vsega začetka in ne šele od časa, ki ga ima v mislih zdaj upokojeni papež Benedikt XVI. Tako piše Vladko Began v svoji knjigi Katoliška cerkev: raj za pedofile in pekel za njihove žrtve. Iz knjige povzemamo gradivo za ta članek.

Spolne zlorabe otrok so velik zločin. So lahko nekaj najbolj grozovitega, kar se otrokom zgodi. Veliko ljudi je imelo zaradi spolnih zlorab v otroštvu hude posledice, in to ne samo kot otroci, temveč tudi kot odrasli. Posledice so lahko fizične v obliki raznih poškodb in psihične v obliki travm. Te pa lahko segajo od blažjih travm vse do psihičnih zlomov in celo samomorov, ki ga je naredilo mnogo odraslih, ker niso mogli predelati spolnih zlorab iz otroštva. Veliko odraslih si nikoli ni opomoglo in so celo življenje »vegetirali«. Spolne zlorabe otrok so se dogajale in se dogajajo v vseh družbenih skupinah. Mnogo spolnih zlorab je v družinah, šolah, športnih klubih, društvih, verskih skupnostih …

Največje žrtve cerkvene oblasti so poleg žensk otroci, če odmislimo živali in v zadnjem času tudi naravo.

OKOLJE Z ZLORABO

Zaradi svoje izjemne družbene moči ima posebno mesto v teh družbenih skupinah katoliška cerkev. Avtorica knjige Padli red (Fallen Order) Karen Liebreich pravi, da je ta cerkev ena najstarejših in največjih ter najbolj centraliziranih verskih skupnosti in da ima tako po definiciji najverjetneje največjo evidenco zlorab ter najširši izbor tistih, ki zlorabljajo, pa tudi najbolj hierarhične metode reševanja teh zadev. Celibat, tradicionalni katoliški pogled na spolnost, v težavah zvestoba bratov drug drugemu, podrejena vloga laikov, pomanjkanje selektivnosti pri kandidatih in takšen položaj duhovnika, da je dvom o njegovih dejanjih nepredstavljiv, so tudi elementi, ki ustvarjajo okolje, zrelo za razcvet zlorab, še meni K. Liebreich.

Medtem ko so eni trpeli, so drugi »uživali«. Ti drugi so seveda storilci. Med vsemi temi so poseben primer kleriki katoliške cerkve. To pa zato, ker so otrokom predstavljeni, kot da so praktično sam Bog na Zemlji. In s tem vredni popolnega zaupanja, kajti po njih naj bi deloval Bog.

Cerkev je imela stoletja skorajda popolno oblast v družbi, če že ne posvetno, pa ideološko. To ima še danes, saj je družbena zavest ideološko bolj ali manj skladna s cerkvenim naukom. Tudi mnogi zakoni moderne pravne države, predvsem nasilni, so izraz cerkvene ideologije.

Največje žrtve cerkvene oblasti so poleg žensk otroci, če seveda odmislimo živali in v zadnjem času tudi naravo. Kako močna je bila cerkev v odnosu do otrok in staršev, kaže tudi dejstvo, da mnogo staršev sploh ni verjelo svojim otrokom, da jih duhovniki spolno zlorabljajo. Bolj kot lastnemu otroku so verjeli cerkvi, ki je zlorabe seveda zanikala. Kdaj pa cerkev prizna svoje napake, grehe ali zločine? Ponavadi samo takrat, ko je pod pritiskom ali drobnogledom javnosti in države. Pa še takrat velikokrat s figo v žepu, torej bolj taktično kot iskreno.

KRŠITEV ŠESTE BOŽJE ZAPOVEDI

Katoliška cerkev dobro ve, da je spolna zloraba otrok kršitev šeste Božje zapovedi, pa je kljub temu mnoge pedofilske klerike premeščala iz kraja v kraj, namesto da bi jih kaznovala in odmaknila proč od otrok. Tako jim je omogočila nadaljnje spolne zlorabe, ki so pomenile še globlji padec v brezno, saj je mnoge od njih na koncu le dosegla roka pravice in so bili obsojeni na civilnem sodišču. Če bi katoliška cerkev že v kali zatrla kleriško pedofilijo, bi obvarovala mnogo otrok, pa tudi mnogo svojih klerikov in seveda tudi laikov, saj ti ne bi mogli več nadaljevati spolnih zlorab otrok. Ker pa tega ni storila, je škodovala tako otrokom kot tudi svojim klerikom. Mnoge otroke je popolnoma uničila, kar velja tudi za duhovnike. Glede na potek dogodkov se postavlja vprašanje, ali morda katoliška cerkev ni preprečila spolnih zlorab zato, ker je njen skriti namen škodovati tako otrokom kot klerikom. In tudi drugim. Škodovati nekomu pa je lastnost boga podzemlja, torej boga padca angelov. Mnogi ga imenujejo satan.

Včasih so bogovom na oltarju žrtvovali otroke. Vatikan to dela že ves čas in na »oltarju užitka« bolj ali manj žrtvuje otroke svojim klerikom pa tudi laikom. Kako dolgo še? Katoliški cerkvi se iztekajo ure!

Katoliška cerkev s papežem na čelu je sistematično prikrivala spolne zlorabe otrok s strani svojih klerikov, storilce ščitila ter jim s tem dajala potuho za nadaljnje spolno pa tudi drugo nasilje nad otroki. Bolj ali manj se to dogaja še zdaj. Zato za kler velja, kar je Jezus dejal judovskim farizejem in pismoukom: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti.« (Mt 23,27–28)

Če bi kakšna druga organizacija tako dolgo in sistematično prikrivala spolne zlorabe, bi jo država že zdavnaj prepovedala! Zakaj tega ne naredi v primeru katoliške cerkve? Ali je katoliška cerkev nedotakljiva? Ali je cerkev močnejša od države?

Katoliška cerkev morda ni preprečila spolnih zlorab zato, ker je njen skriti namen škodovati tako otrokom kot klerikom.

KARDINAL RODE: »IRELEVANTEN PROBLEM«

Kardinal Rode je aprila 2010 dejal: »Vsa ta gonja okoli pedofilije v duhovniških vrstah je prekoračila meje dobrega okusa. Statistično je to irelevanten problem – eden ali največ dva duhovnika od stotih sta imela v življenju nekako avanturo, v medijih pa se to predstavlja kot vseprisoten in stalen pojav v KC.«

Če beremo izjavo med vrsticami, lahko vidimo, da je pedofilija za Rodeta oziroma cerkev nepomembna zadeva. Tudi zdaj ni bistveno bolje. Cerkvena pedofilija se razkriva samo zaradi pritiska javnosti in v zadnjem času države, ki je ponekod vsaj delno že izvedla preiskave cerkvenih arhivov. Za katoliško cerkev je pedofilija še vedno nepomembna zadeva, pomembne zanjo so samo posledice, ki negativno vplivajo nanjo, predvsem v zmanjšanju premoženja ter ugleda in verodostojnosti v javnosti. Za žrtve pedofilije cerkvi še zdaj resnici ni dosti mar, kljub visokodonečim besedam papeža in drugega visokega ali nizkega klera.

ZLORABE OTROK SO PRAVILO

»Nam v Cerkvi skupna logika pa je klanovsko klerikalna: svoj sistemček moramo ščititi, četudi smrdi. Tega smo kleriki vajeni, vsi veliki zaprti sistemi tako delajo, tudi partija je. Tako so nas vzgajali. Da se škofov javno ne kritizira, ne dvomi o njihovih odločitvah,« je dejal znani klerik Branko Cestnik. Jasno je torej, zakaj cerkev skriva svoje pedofile. Kjer je prisotna katoliška cerkev, se vzorec ponavlja, saj kler zlorablja svojo »oblast«, svoj nenadzorovani stik z otroki ter svoj in otrokov položaj v skupnosti. Grešni vzorec, katerega del so tudi spolne zlorabe otrok in ki je bistvo cerkve, se stalno ponavlja. Kar tudi pomeni, da spolne zlorabe otrok niso izjema, ampak pravilo.

Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 340 (november 2021).

Knjiga: Katoliška cerkev: raj za pedofile in pekel za njihove žrtve?

Knjiga: Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji

Knjiga: Denar je cerkveni bog,

Knjiga: Resnica in cerkev se izključujeta!